KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Vsi smo edinstveni

vsi smo edinstveni
Objavljeno: 15. oktober 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Narava poskrbi za raznolikost živih bitij po celem svetu. Kot imata dvojčka vsak svoje posebnosti,  ravno tako dva lista v gozdu nista enaka. In v tem je čar življenja na našem planetu, ki nas kljub vsem razlikam povezuje v eno. Prav vsak od nas je pomemben za enotno sliko mozaika na Zemlji.

Pogled skozi okno v šoli je lahko prav odrešilen. Preusmeri pozornost v dogajanje zunaj. Že rahel  veter ustvari zgodbo plešočih listov in vej na drevesu ali razkuštra lase malim nadobudnežem na dvorišču. Tudi Luka je odplaval z mislimi daleč stran in se veselil prihajajočega vikenda. Koki jima je z bratom obljubil polet v vesolje z malo vesoljsko ladjo. Od zadnje vesoljske avanture je minilo že precej časa, zato se je odločil, da se bo za ta polet dobro pripravil.

Po prihodu domov sta z Nikijem veselo kramljala: ˝Kaj misliš – mi bo daljnogled pomagal videti zvezde od blizu?˝ ˝Hm, če me spomin ne vara, ima Koki zelo dober teleskop, ki je že vgrajen v vesoljsko ladjo. Kaj če vzameš blok in svinčnike? Opazil sem, da v zadnjem času nikakor ne moreš nehati risati. Včasih se mi zdi, da še v spanju premikaš roko po papirju,˝ je nagajivo pripomnil Niki. Luka je upošteval bratov nasvet in si pripravil vse potrebščine. Niki pa je vzel debelo knjigo o vesolju in jo dal v svoj nahrbtnik. Ničesar ni želel zamuditi, zato je spakiral tudi fotoaparat in kamero.

Koki je priletel skoraj isti trenutek, ko sta bila fanta pripravljena. Poslovili so se od mame in skoraj pobegnili pred njenim zaskrbljenim pogledom. Opazovala jih je z budnim očesom in jim podala posodo, polno priboljškov: ˝Pazite na sebe. Se vidimo še danes?˝ ˝Morda bo že jutri, ker je občutek za čas tam v vesolju precej drugačen. Ampak ne skrbite, sta v popolnoma varnih rokah,˝ se je prijateljevo mamo trudil pomiriti Koki.

Odleteli so visoko v nebo in pustili domači kraj za sabo. Pred njimi je bilo veliko modro nebo z redko posejanimi, kot ovčke belimi oblački. Nekaj časa so se vozili med njimi v višave, dokler niso prišli do roba atmosfere. Od tu se je že videlo vesolje nad in pred njimi, pod njimi pa modrikasta svetloba nad oblaki, ki nastane od različnih plinov. ˝Uau,˝ so rekli vsi trije. ˝Ta pogled me vedno znova navduši in opomni, da gotovo nismo sami v tem vesolju,˝ je modro nadaljeval Niki. ˝Jaz sem čisto pravi dokaz zato, kajne?˝ je veselo pripomnil Koki. Z Nikijem sta se zasmejala, Luka pa ni nič komentiral, le z roko je spretno risal poteze Zemlje in vesolja, ki jo objema.

Nenadoma pa je Koki zaklical: ˝O, ne!˝ ˝Kaj je Koki?˝ ga je zaskrbljeno vprašal Niki. ˝Pred nami je nevidni predor, za katerega ne vem, kam vodi. Nisem prepričan, da mi bo uspelo usmeriti ladjo stran pravočasno.˝ Ko je Koki to izustil, jih je že potegnilo vanj. Zavrtelo jih je okrog svoje osi in junaki so se prijeli za sedeže, da jih ne bi preveč treslo. Nekaj trenutkov so se vrteli in padali skozi nevidni predor, potem pa jih je izpljunil tako hitro, kakor jih je tudi pogoltnil. Pred seboj so zagledali njim popolnoma neznan del vesolja. ˝Kje smo?˝ je Niki vprašal Kokija. Luka pa je hitel risati svetleče podobe pred sabo. ˝Ravno gledam na navigaciji in tu piše, da so to Plejade,˝ mu je odgovoril Koki. ˝Kaj? Prvič slišim. Kaj so to Plejade?˝ Koki je pričel brati z ekrana svoje vesoljske ladje: ˝To je večja skupina zvezd. S prostim očesom jih je moč videti sedem in to so najbolj sijoče zvezde. Od vašega planeta so oddaljene približno 400 svetlobnih let.˝ ˝Uau. Kako se svetijo. Njihova svetloba ni takšna kot pri ostalih zvezdah, ampak je modra. Kako zanimivo,˝ je veličastni pogled komentiral Niki.

˝Te zvezde so res edinstvene ˝ je rekel Koki. ˝Kako to misliš – edinstvene ?˝ ga je radovedno pogledal Luka. ˝Hm, nekaj posebnega so. Med seboj so različne po velikosti, ampak skupaj so kot ena zvezdna družina, kajne?˝ ˝Ja, in? Kaj želiš povedati?˝ je vztrajal Luka. ˝Na primer: tudi ljudje smo si med seboj različni, ampak vsi smo eno prebivalstvo svojega planeta, kajne?˝ ˝Ja, res je. Zato je pomembno, kako svetimo, kajne?˝ se je zahihital Luka.  ˝Bravo. Pa še kako res je,˝ ga je pohvalil modri prijatelj.

Čas je hitro mineval in prijatelji so se morali počasi posloviti od svoje avanture. Koki je obrnil vesoljsko ladjo in poiskal njihovo bližnjico. ˝Boš našel predor?˝ ga je radovedno vprašal Luka. ˝Seveda. Drugače mi bo pa vesolje pomagalo.˝ Luka mu je želel odgovoriti, ampak ravno v tistem trenutku jih je potegnilo v nevidni predor. Njihovo potovanje skozenj se je ponovilo in kmalu so pred seboj zagledali dobro znani planet. Občudovali so ga kakor malo pred tem modre zvezde in takega pogleda se nikdar ne naveličaš. Dom sredi vesolja, posutega s tisočerimi zvezdami, ki vsaka sveti na svoj način.

Na ta svet vsi pridemo kot otroci. Tako različni med seboj in prav vsi posebni. Skozi odraščanje se to prav nič ne spremeni. Zato uživaj v svoji edinstvenosti  vse dni. In ne dovoli, da te kdo kdaj spremeni.

 

RECEPT

Vesoljski krofki:

2 jajci

1 skodelica rjavega sladkorja

5 žlic masla

1 skodelica mleka

4 skodelice presejane moke

½ žličke cimeta v prahu

4 žličke pecilnega praška

1 žlica nastrgane limonine lupine

pol žličke soli

Jajci, sladkor in maslo dobro vmešaš, počasi dolivaš mleko, nato pa še vse ostale sestavine. Vgneteš gladko, mehko testo in ga pustiš malo počivati. Nato ga razvaljaš na 1 cm debelo, pokriješ in pustiš počivati. Z okroglim obodom izrežeš krofke in jih ocvreš v olju, ki mora imeti 170 stopinj. Ko so na eni strani zlato rjavi, jih obrneš in pečeš še z druge strani. Posode ne pokrivaj. Ocvrte položiš na papirnati prtič, da se odvečna maščoba odcedi. Skoraj hladne potreseš s sladkorno moko, ki ji dodaš cimet v prahu. Njami. :) Dober tek!

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo