KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Vesolje kot odprta knjiga

kids reading book
Objavljeno: 15. april 2013
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Pomlad je tu. Travnike je obarvala z belo, rumeno in odtenki modre. Pričarala je več topline in nasmejane obraze, ki se nastavljajo prvemu soncu.

Tudi naša dva junaka sta izkoristila prve sončne žarke in jo s skiroji ubrala po hribčku navzdol. Drvela sta skoraj kot raketi, ker sta že krepko zamujala na srečanje s svojim modrim prijateljem. Tokrat so se dogovorili na travniku sredi sosednje doline. Koki jima je obljubil, da ju bo naučil voziti njegovo malo vesoljsko ladjo. Bila sta nadvse vznemirjena.  Ob prihodu na jaso se je tam že svetlikalo Kokijevo vesoljsko plovilo. Vrata se se odprla in ven je pritekel njun prijatelj z velikim nasmeškom: “Živjo! Kdo bo prvi?” ju je izzval. Brata sta se spogledala in prvi se je opogumil Niki: “Bom jaz.” “Super.”

Vstopili so v plovilo, Niki se je usedel pred nadzorno ploščo, si pripel varnostni pas in čakal navodila modrega prijatelja: “Pritisni zeleni gumb in povleci k sebi volan za upravljanje.” Potihem je zaropotalo, kot da bi se vklopil motor, in počasi se je mala vesoljska ladja premaknila, se dvignila nad tla, zanihala malo v levo in desno ter se pričela dvigovati vedno višje. “Juhu, juhu! Vozim čisto pravo vesoljsko ladjo. Noro!” je bil navdušen Niki. “Dobro ti gre,” ga je pohvalil Luka. “Čakaj, zdaj se bo vožnja šele dobro začela. Dvigni se še višje, potem pa vklopi rdeči gumb,” je prijatelja usmeril Koki. Niki je dvignil ladjo že precej visoko. Travnika pod sabo skoraj niso več videli, bil je vedno manjša pika. Pod njimi so bile zelene in rjave površine, nad njimi pa veliko modro nebo.

Niki je pritisnil rdeči gumb in raketni pogon jih je katapultiral naravnost v vesolje. “Uau. Vedno znova me navduši ta pogled,” je komentiral Niki. “Kot bi nas objelo temno vesolje in bi se prižgalo na tisoče lučk, da bi se počutili varneje. Kajne?” “Prav imaš, Luka. Mene pa spominja na črn papir, na katerem je svetlikajoče besedilo. Na nek način to tudi je,” je modro rekel Koki. “Po zvezdah se orientiramo in zdi se, kot da usmerjajo. Podobno kot svetilniki po širnem morju.” “Zelo lepo si to povedal, Koki,” sta mu odgovorila prijatelja. “Lahko zdaj jaz prevzamem krmilo?” se je opogumil Luka. “Seveda. Je bil že čas,” je odločil Koki. Niki je predal upravljalski volan Luki, ki se je z velikim veseljem namestil v kapetanov naslonjač. Zagrabil je volan in ga potegnil k sebi, tako da je malo vesoljsko ladjo zapeljal še bliže zvezdam.

“Luka, približuje se nam nekaj manjših meteoritov. Predstavljaj si, da si sredi računalniške igre,” je Luko posvaril Koki. Luka je še bolj čvrsto zagrabil za volan in pozorno opazoval približevanje lebdečih kamnov. Spretno je izmikal leteče plovilo, dokler ga ni zmedel velik meteor pred njimi. Nekaj časa ga je le negibno opazoval. “Luka, premakni ladjo,” ga je svaril Niki. “Luka, zdaj je res zadnji trenutek, da nas rešiš pred trkom,” ga je zdaj rotil tudi Koki. Takrat pa je Luka močno potegnil volan k sebi in zadnji trenutek dvignil ladjo, da je obšla velik meteor tik nad njim. “Juhu, juhu. Tole je šlo pa za las, ampak mi je uspelo. Kaj pravita?” je svoje upravljalske spretnosti komentiral Luka in pogledal svoja bleda prijatelja. Bila sta nemo tiho in sta uspela le prikimati. “Bo dovolj za danes, kajne? Počasi bom usmeril ladjo proti domu,” se je Luka hotel odkupiti za povzročeni strah.

Nekaj trenutkov je bilo vesoljsko potovanje proti domu tiho. Potem je prvi spregovoril Niki: “Koki, če je vesolje kakor list papirja z znaki, kaj so potemtakem meteorji?” “Hm, dobro vprašanje, Niki. Jaz bi rekel, da so kot ovire, ki pridejo in grejo.” “Ja, in potem jih zaobideš in nadaljuješ svojo pot, kajne?” ju je nagajivo pogledal Luka. Vsi trije so se pričeli krohotati Lukovi domiselnosti in s skupnimi močmi so pripeljali malo vesoljsko ladjo nazaj na travnik, kjer se je njihovo potovanje začelo. Oddahnili so si, ko so stopili na mehka tla. “Zabavno je bilo, kot vedno, ko skupaj kaj ušpičimo,” je priznal Koki. “Hvala za učne ure vesoljskega poleta, Koki. Upam, da nama boš še kdaj zaupal krmilo vesoljske ladje,” sta ga z nasmeški pozdravila prijatelja. Koki je zaprl vrata svojega plovila in oddrvel visoko v nebo. Prijatelja sta mu pomahala v pozdrav in se vsak s svojim skirojem veselo odpravila proti domu, kjer ju je že čakala slastna pojedina za prazne želodčke.

Pogled na zvezde je veličasten in prav lahko si ga predstavljamo kot odprto knjigo. In kot pri vsaki knjigi tudi tu v glavi sami kujemo scenarije, kaj nam zvezde govorijo. Naj bo čim več lepih slik, ki ustvarjajo nasmeške in objemajo srce.

 

Škampova nabodalca

18 večjih škampovih repov (očiščenih)

1 zelena bučka

2 rdeči paprika

oljčno olje, sol, rožmarin

lesene palčke

 

Papriko očistiš in narežeš na približno 1,5 cm velike kvadrate. Bučko opereš in jo narežeš na tanke kolobarje (debele 3-5 mm). Zelenjavo in očiščene škampe zmešaš v eni posodi skupaj z nekaj oljčnega olja, soljo in rožmarinom. Na leseno palčko nadeneš najprej en škamp (zapičiš skozenj po dolgem),  potem papriko in bučko, zatem spet škamp, papriko, bučko in na koncu zaključiš s škampom. Nabodalca na vročem olju na hitro popečeš z obeh strani in postrežeš. Zraven se prileže mešana solata (zelena solata in paradižnik). Dober tek! :) Njami.

 

 

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo