KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Tri pravila za reševanje morskih konjičkov

morski konjic s krili copy
Objavljeno: 28. februar 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Nekega dne sta se naša dva junaka zatopila v branje knjig. Opazovala sta slike in požirala tekste, ki so ju peljali daleč proč v domišljijski svet. Tam se jima je vrtel pravi pustolovski film. Niki se je zatopil v prigode fanta Gašperja in se večkrat zasmejal njegovim pogruntavščinam. Luka pa je gledal slike živali in prebiral zanimivosti posameznih vrst. V glavi je naslikal cel strip safari.

Naenkrat vpraša Nikija: “Niki, prebral sem, da so nekatere živalske vrste že izumrle. Ali to pomeni, da določenih vrst živali ne bo več, ko zrastemo?” “Hm, ne vem. Predpostavljam, da res.” Mu je pritrdil Niki. “Ampak če nas stopi skupaj več ljudi, sem prepričan, da jih lahko vsaj nekaj rešimo pravočasno.” “Sigurno drži. Kokiju bom napisal sporočilo in ga povabil k nam. Skupaj bomo prišli do kakšne pametne rešitve.” Je komentiral Luka in pričel tipkati e-sporočilo preko vesoljnega spleta. Koki se je neverjetno hitro odzval. Napisal jima je, da pride kmalu, le tokrat ne bo sam. “Kako to misliš? S kom pa prideš?” ga je vprašal Luka. Koki pa je odgovoril le:      “Naj bo presenečenje .” Luka se je obrnil k Nikiju in mu rekel: “Niki, Koki bo pripeljal nekoga s sabo. Kaj misliš, kdo bo?” “Ne vem Luka. Morda bo kakšen prijatelj.” Je skušal potolažiti njegovo radovednost Niki.

In res že prej kot v eni uri se je s terase zaslišalo brnenje in pihanje vetra. “Koki!” sta zavpila fanta v en glas in odhitela na teraso stanovanja. Mala vesoljska ladja je pristala in iz nje je počasi stopal Koki. Bil je nasmejan kot vedno. Prijatelji so stekli v objem in si dali petko. Koki se je obrnil k vesoljnemu plovilu in rekel: “Rad bi vama nekoga predstavil. Kuku, pridi.” Iz male vesoljske ladje je pritekel čisto pravi kuža. Bil je manjše rasti, imel je zašiljena ušesa, bradico in brke ter majhen repek, ki je migal sem in tja v pozdrav. Spominjal je na malega šnavcerja, le da je imel modro dlako. Pritekel je do Kokija in takoj prevohal oba prijatelja. Polizal jima je roke v pozdrav in radovedno stekel na drugo stran terase. “Iii! To pa je presenečenje,”je veselo komentiral Luka. “Luškan je. Lahko bi ga božal cel dan.” “Jaz tudi,” se je pridružil crkljanju tudi Niki. Koki jima je rekel: “Peljati bi ga moral na sprehod. A gremo skupaj?” “Seveda.” Sta mu odgovorila prijatelja. Kukuja so privezali na vrvico, da jo ne bi mahnil na potep po novem planetu.

Na poti v gozd so se ustavili pri kozi Lini, budni spremljevalki vsakega mimoidočega. Nad simpatično kosmatinko sta bila naša vesoljčka navdušena. Kuku je mahal z repkom tako močno, da mu je skoraj odpadel od veselja. Tudi koza Lina ni zaostajala in mahala z repkom v pozdrav nazaj. S tem da je vmes še glasno komentirala obiskovalce s svojim “meee.” “Koki, z Lukcem ti bova pokazala bunker, ki sva ga zgradila s prijateljem Urošem na vrhu hribčka.” Se je pohvalil Niki. “Uuu, super! Komaj čakam.” Mu je odgovoril Koki.

Na poti proti vrhu hriba so Kukuja spustili. Zakadil se je v gozd in raziskoval najbolj skrite kotičke v njem. Ko so prispeli na vrh, je Luka stekel do velike luknje, podobne vrtači, le da je bila ta poraščena z grmovjem. Prek cele odprtine so bile položene smrekove vejice, ki so skoraj čisto skrile odprtino. “Poglej,” je rekel Luka Kokiju. “To smo zgradili prejšnji teden.” “Zelo izvirno skrivališče.” Je zeleno utrdbo pohvalil Koki. “Hvala.” Mu je rekel Luka in nadaljeval: “Ko bi tudi vse živali znale zgraditi takšno skrivališče zase. Skrivališče, v katerem bi bile varne pred lovci, ribiči in drugimi ‘človeškimi plenilci’.” Niki ga je začudeno pogledal in vprašal: “Kaj si se pa zdaj spomnil Luka?” “Ah, nič. Prej sem bral, koliko živalskih vrst je ogroženih zaradi nas ljudi. In to me jezi.” “Povej točno. Kaj te jezi Luka?” ga je vprašal tudi Koki. “Veš, rad imam živali. In ko sem prebral, da morda moji vnuki ali že otroci ne bodo videli morskega konjička, mi je dalo misliti. Morski konjički so za mene kot zmaji, ki so ušli iz pravljice in se skrili v globine morja pred tistimi, ‘tahudobnimi’ vitezi. No, da jih ljudje lovijo za svojo korist pa se mi ne zdi ravno viteško.“ “Zakaj bi kdo želel ujeti morskega konjička?” je na glas vprašal Niki. “Ja, v kitajski medicini ga uporabljajo.” “A res?” sta na glas komentirala Lukovo izjavo Koki in Niki. “Ja, res. V raznih zdravilih, veliko pa jih ulovijo pri ribolovu. A vesta, da je morski konjiček edina žival na svetu, ki lahko rodi mladičke, čeprav je moški. “ “Nee. A res?“ je bil začuden Niki. “Ja in da je na svetu okoli 30 do 120 vrst morskih konjičkov in da so čisto vsi zaščiteni. Kar pomeni, da jih je prepovedano loviti.” Vsi trije junaki so se zatopili v enake misli. Niki je spregovoril prvi: “Kaj lahko naredimo, da to preprečimo ali za začetek vsaj zmanjšamo?”

“Jaz mislim, da nikoli, ampak res nikoli ne smeta kupiti izdelka, ki bo vseboval morske konjičke!” je vneto rekel Koki. “Ja itak, Koki. Se pravi, pravilo št. 1: Preberi sestavine na vsakem izdelku!” je modro rekel Luka. “Pravilo št. 2 bi potemtakem bilo: Povej pravilo št. 1 vsem prijateljem in sorodnikom, še posebno tistim, ki potujejo na Kitajsko.” “Bravo Niki,” je pohvalil brata Luka. ”Navodilo št. 3 pa je: Poskrbi za svoje zdravje, da ne boš nikoli potreboval zdravil, še posebno tistih, ki vsebujejo morske konjičke.”  “Super si se to spomnil Luka.” Je bil ponosen na Luko Niki. “Ampak kako poskrbeti, da bomo vedno zdravi?” “Tole vama odgovorim pa jaz,” je rekel Koki in nadaljeval misel. “Čeprav sem prepričan, da vesta. Čim več se gibajta v naravi, da prezračita telo s svežim zrakom. Jejta čim bolj zdravo hrano: sadje, zelenjavo, ribe. Ok. Dovolim vama občasne prekrške, da bosta lažje zdržala. In tale je še posebej pomembna: Veliko se smejta. Dovolim vama, da se smejeta tudi kar tako, brez razloga. Kajti dobra volja in vesele misli odženejo bolezen. Preverjeno!”  “Ha ha ha,” so se zasmejali prijatelji v en glas. “Vof, vof.” Se je zaslišalo čisto blizu njih. “Ah, to je Kuku. Kuku, kje si bil. Sem skoraj pozabil nate. Tako sem se zatopil v zgodbo o morskih zmajčkih.” Je veselo ogovoril svojega prijatelja Koki. “He he he, misliš o morskih konjičkih Koki?” ga je z nasmeškom popravil Luka. Zadovoljen, da bo kljub pretresljivi zgodbi vsaj malce pripomogel k boljšemu jutri za morske konjičke. Za svoje vnuke in svoje otroke.

“Fanta, meni že pošteno kruli v želodcu. Gremo!” je svoja prijatelja spodbudil Niki. Stekli so po gozdni poti navzdol proti domu in se spraševali, kaj jim je pripravila mamica tokrat. Ko so vstopili v stanovanje, jih je omamil opojni vonj domače pizze. Koki se je napokal do sitega in se s težkim srcem odpravil proti mali vesoljski ladji s svojim kužkom Kukujem. V pozdrav jima je rekel: “Ne pozabita treh pravil in hvala za poučno zgodbico. Komaj čakam naslednjo.” “Hvala tudi tebi za ideje Koki!” sta v en glas pozdravila svojega modrega prijatelja oba brata. Ponosna in vesela, da lahko pomagata izboljšati naš lep planet.

Navdih za današnjo zgodbico se skriva v spodnji povezavi. In morda “pokuk” nanj prepriča tudi tebe za uporabo treh pravil in delitev te zgodbice s prijatelji.

 

http://www.youtube.com/watch?v=mheqO26cFxc

 

PIZZA Margerita

Testo:

350 g moke

1 ščepec soli

4 žlice oljčnega olja

20g svežega kvasa ali vrečka suhega kvasa

maščoba za pekač (maslo, margarina)

 

Paradižnikova omaka:

1 čebula

2 stroka česna

1 konzerva olupljenih pelatov (800g)

sol, poper

 

Nadevki:

Mozarela, bazilika, olive, nariban sir (cca 250g gaude), oljčno olje

 

Svež kvas raztopiš v 1 dl mlačne vode in dodaš žličko sladkorja. V skledi zmešaš moko, olje in sol ter vmešaš tudi razstopljen kvas. Zgneteš voljno testo (ali pa to prepustiš mešalniku) in pustiš vzhajati v skladi cca 45 min, da se testo podvoji. Medtem  sesekljaš na drobno čebulo in česen ter ju podušiš na vročem oljčnem olju. Nato dodaš nasekljane pelate in omako, pokuhaš, da se malo zgosti. Posoliš in popopraš. Pečico vklopiš na 250oC in namažeš pekač z maščobo. Testo na pomokani mizi dobro pregneteš ter ga s prsti razporediš po pekaču. Še bolj je zabavno, če se nam pridruži kakšen dodaten par rok – lahko tudi malih . Ko je testo razporejeno po pekaču, ga namažeš s paradižnikovo omako in tedaj pride na vrsto kreativni del. Vsak gurman si svoj del pizze obloži po lastnem okusu.  Pokapamo ‘umetniško’ delo z oljčnim oljem in pečemo cca 20 minut. Mesojedci si lahko tik pred koncem okrasijo svoj del s pršutom in rukolo. Njami! Dober tek :)

 

 

 

 

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo