KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Sreča je v preprostih stvareh

-Green-Nature-Forest-Fresh-New-Hd-Wallpaper--
Objavljeno: 14. maj 2013
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Vonj narave in pogled na zelena drevesa poživljata duha in telo. Gozd je zatočišče za mir in marsikdo si brez njega ne predstavlja vsakdanjega življenja. Daleč od dnevnega vrveža in glasnega hrupa je priložnost, da za trenutek ali dva zaustavimo naše misli in se predamo naročju narave.

Niki in Luka sta skovala načrt dneva. Zajahala bosta jeklena konjička in se podala v gozd na potep. Pred tem sta svoj načrt sporočila svojemu modremu prijatelju. Koki se je hitro odzval in sporočil, da se jima bo pridružil. Kmalu je pristal z malo vesoljsko ladjo in izstopil iz nje v pravi kolesarski opremi. “Si pripeljal s sabo tudi kolo?” ga je radovedno vprašal Luka. “Seveda. Poglej.” In pred očmi prijateljev je v pičlih treh minutah sestavil zložljivo gorsko kolo. “Uau. Kulsko. Najbolje, da se kar odpravimo, preden nas ujame dež.”

Odkolesarili so proti gozdu in se vzpenjali proti vrhu hriba. Med vožnjo so opazovali gozd, ki je dobil čisto novo podobo. Krasili so ga listi različnih odtenkov zelene barve in spremljalo jih je žvrgolenje ptičkov. Pogled na okolico jih je pomirjal, medtem ko so pridno pritiskali na pedala. Niki in Luka sta že prav težko poganjala. Pokukala sta h Kokiju, kako gre njemu. Koki pa ju je presenetil, saj je v tistem hipu švignil mimo kot raketa. Ko sta prisopihala na vrh, sta ga vprašala: “Koki, ti pa veliko kolesariš. Si v dobri kondiciji.” Modri prijatelj se je zasmejal in rekel: “Pridita sem. Presenečenje imam za vaju.” Fanta sta pristopila h Kokiju z velikimi vprašaji nad glavo, Koki pa je iz nahrbtnika privlekel dva mini motorčka v obliki rakete. “To je mini raketni pogon. Pritrdita si jih na kolo in preskusita, kako delujeta.” “Uau, to je noro. Je to tvoj izum?” “Pravzaprav obstajajo ti motorčki na našem planetu že dolgo, tako da izum ni nov. Sem pa te tri res sestavil sam.”

Prijatelja nista izgubljala več besed, namestila sta motorčke in se pognala proti drugemu hribu. Med vožnjo sta vklopila raketni pogon in kolesi sta oddrveli proti vrhu, da se je kar kadilo za njima. Med vožnjo se je slišalo le glasne vzklike: “Juhu, juhu!” Na vrhu hriba so se Koki in prijatelja ustavili in za trenutek posedli na drevesne štore. Globoko so vdihovali svež zrak in se prepustili tišini. A le za kratek čas. Mladim navihančkom je rojilo po glavah nešteto idej. In tako je padla ena drzna tudi tokrat: “Hej, kaj ko bi te motorčke za spremembo preskusili na poti navzdol?” je prijatelja nagajivo pogledal Luka. “Luka, ne nori! Samo po ravnem bi jih lahko stestirali,” je okaral brata Niki. Koki pa je rekel: “Kaj ko bi preskusili oboje? Na poti navzdol jih vklopimo le na tistem delu poti, kjer ni korenin in izklopimo malo pred ovinkom. Spodaj na cesti pa bi jih lahko imeli vklopljene ves čas. Kaj pravita?” “Dogovorjeno!” sta mu odgovorila prijatelja.

Drzni prijatelji so se spustili po hribu navzdol in se spuščali po ovinkih, tik pred lepo gozdno potko pa so previdno vklopili raketni pogon. Ho, ho, kako jih je pognalo. Občasni mimoidoči obiskovalci gozda so jih začudeno opazovali in komaj uspeli odskočiti vstran pred kolesi, ki so drvela kot blisk. Na zahtevnejšem delu poti so izklopili motorčke in varno prikolesarili v dolino. Pred njimi je bil še zadnji podvig: upravljanje koles po cesti s pomočjo raketnega pogona. Drug za drugim so se postavili v kolono. Prvi je štartal Niki, minutko kasneje Koki,zadnji v koloni pa je bil Luka. Drveli so kot hitri vlak z več vagoni. Tik pred domom pa je zadnjemu v koloni uspel veličasten manever ustavljanja počez. Namesto naravnost se mu je kolo ustavilo počez, tik pred koncem pa je drznega voznika vrglo čez kolo po tleh. “Luka!” je zaklical zaskrbljen bratec. “Ah, saj ni nič. Sem že v redu. Nekaj prask po dlaneh.” “Bravo, Luka. Dobro si to speljal. Lahko bi se končalo precej slabše. Kajne, Koki?” “Seveda. Previdnost ni nikoli odveč. Vsi skupaj smo bili kar malce preveč drzni. Ampak priznam, da sem užival v vožnji in vašem zelenem gozdu.” “Tudi midva sva uživala v divji vožnji. Pravzaprav je potepanje po gozdu bolj zabavno kakor igranje računalniških igric. ” “Res je. In še bolj zdravo je. V naravi se nadihamo in razmigamo,” je dodal Koki. “In še zastonj je. Kajne?” je navihano pripomnil Luka. Stisnili so si petke in pohiteli domov. Na kolesu so izgubili precej energije, ki jo je bilo treba čim prej nadoknaditi. Prepustili so se slastnim grižljajem, ki jih je pripravila mama, in se navihano smehljali svojemu preteklemu podvigu.

Resnično malo je potrebno za košček sreče v življenju. Najdemo jo lahko že v slastnih grižljajih, lepih, a iskrenih besedah ali v pogledu na lepo naravo. Pravzaprav je sreča v najbolj preprostih stvareh. In prav je, da jo opazimo in ji namenimo trenutek svojega časa. To je najbolje ”zapravljeni” čas.

 

Puran v omakci za 3 fante:

 

0,5 kg puranovih zrezkov

pol lončka kisle smetane

sol, poper, rožmarin, origano

oljčno olje

 

Zrezke opereš in začiniš z mešanico začimb. Na vročem olju jih opečeš z ene strani v pokriti posodi, preden jih obrneš, dodaš kislo smetano in zmešaš s sokom od peke. Zrezke zapečeš še z druge strani in postrežeš. Zraven se prileže skleda sveže paradižnikove solate z mlado čebulico. Njami! :) Dober tek.

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo