KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Skriti zaklad

treasure-map21
Objavljeno: 8. julij 2013
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Prvi skok v morje sredi pomladi je tako osvežujoč! No, ja, priznajmo si – leden! S stisnjenimi zobmi se predamo ledenemu, a vseeno mikavnemu morju. Sredi žgočega sonca se mu je tako težko upreti. A je vredno, vredno je vsakega krča in skrčenega dela telesa, ker morje osvobaja.

Naš modri prijatelj je pristal na  terasi stanovanja svojih dveh prijateljev. Vrata so bila zaprta in zastrta s senčniki. “Le kam so jo mahnili? Namesto, da bi jaz presenetil njih, so oni mene,” si je mislil Koki. Vrnil se je v svojo malo vesoljsko ladjo in s pomočjo navigacije poiskal, kje se zadržujejo prijatelji. Lokacija je bila malo bolj oddaljena kot ponavadi. Ampak s turbo vesoljskim pogonom bo tam kot bi mignil. 

Letel je nad razgibano, pretežno zeleno pokrajino. Kmalu se mu je na desni odprla modra površina morja. Zamaknjeno je sledil obali, dokler ga ni navigacija opozorila na skorajšnji prihod. Ko sta ga prijatelja zagledala, sta vriskala od veselja. Po eni strani je bil njun rešitelj. Stekla sta iz ledenega morja Kokiju v pozdrav in hitro so sestavili načrt za novo akcijo. ”Koki, starši nam rišejo pravi gusarski zemljevid z vmesnimi postojankami. Slediti jim bomo morali, dokler ne bomo prišli do zadnje, kjer bo skrit pravi zaklad,” mu je hitel razlagati Luka. 

Ko so prišli do staršev, sta se že smejala in jim mahala v pozdrav. Očka je razgrnil večji list papirja in fantje so zagledali pravi zemljevid. Označen je bil s črtami poti, ki so počasi vodile do cilja. Gusarki znaki so  razkrivali lokacije vmesnih postojank in pravega zaklada. Pri zadnji številki pa je bila narisana gusarska skrinja.“Uau. Kako je dober zemljevid. Gremo, fantje! ” je navdušeno rekel Niki. Odpravili so se proti prvi lokaciji. Na zemljevidu je bil narisan gusarski klobuk. Ustavili so se pri velikem grmu ob poti in pričeli iskati. V mislih so imeli gusarski klobuk in pričakovali so, da ga bodo vsak trenutek našli. Klobuka pa nikjer. Vse so prečesali, a ga niso našli.

“Počakajte,” je rekel Luka.. “Morda pa moramo iskati kaj drugega. Mogoče ni pravi klobuk.” “Ja, mogoče je pa narisan,” je dodal Niki. “Preiščimo še enkrat.” Fantje so se spustili na kolena in iskali, ko se je začel Koki smejati na ves glas. “Ja, kaj pa je?” so ga vprašali prijatelji. “Poglejte.” in med travo se je skrivalo zeleno jabolko, porisano kot pravi gusar. Čez eno od narisanih oči je imelo prevezo, na glavi pa narisan črn klobuk. “Zelo izvirno,” je pripomnil Niki. ”Najbolje, da ga pojemo.”

Potem so se odpravili proti naslednji točki. Bila je bolj oddaljena kot prva, vendar so jo s tekom premagali kot bi mignil. Tokrat so iskali gusarski meč. “Zdaj bo gotovo palica,” je rekel Luka. Iskali so in iskali, kdo bo prvi zagledal palico. Kmalu so ugotovili, da bo tudi tokrat nekaj nenavadnega. “Ne morem verjeti,” se je zdaj oglasil Niki. “Kaj je?” so ga debelo gledali prijatelji. Niki je prijel nekaj temno zelenega, vendar po obliki zelo podobnega meču. “Kumara.” Fantje so se že pričeli zabavati. Tudi kumaro so družno pohrustali. 

Gledali so zemljevid, ki jih je vodil proti velikemu drevesu. Na zemljevidu je bila narisana le velika preveza. Plazili so se po kolenih in iskali, kateri sadež ali zelenjava jih bosta zbodla v oči. Ponovno so se ušteli. Vstali so in uperili pogled v drevo. Nekaj je bilo na tem drevesu. Bilo je ogromno. In veličastno. In glej ga zlomka. “Uau. Hudo. Fantje, poglejte si tole,” jih je opozoril Koki. Na deblu drevesa je bila manjša luknja, preko katere je bila zavezana črna ruta. Čisto podobna gusarski prevezi. Nemo so jo gledali in si predstavljali obraz gusarja v deblu. 

Iz zamaknjenosti jih je zbudil Koki. “Pojdimo. Še dve postojanki, da pridemo do pravega zklada.” Zdaj jih je smer odpeljala proti obali. Hodili so po skalah in oprezali za gusarskimi škornji. “Mama je gotovo skrila svoje dežne škornje,” je bil v svojo teorijo prepričan Luka. Iskali so in niso našli ne gusarskih ne dežnih škornjev. “Ne bo držalo,” jih je končno rešil Niki. Pokazal je v smeri največje skale na plaži. Na njej so bili narisani pravi gusarski škornji. Uh, ko bi jih le imeli. S črno barvo so si pomazali obraz, da so se počutili kot pravi gusarji.

Zdaj je bil na vrsti zaklad. Le kaj sta starša pripravila? Kateri zaklad bodo dobili mladi raziskovalci? Bodo sladkarije? Ali spet sadje? Mogoče bo pijača? Po glavah mladih piratov se je podilo nešteto misli. In postali so neučakani. Gledali so zemljevid in skušali razvozljati, ali je zadnja postojanka bolj v levo ali bolj v desno. Na koncu so se odločili za srednjo rešitev in jo mahnili ob morju. Prispeli so do točke, kjer ni bilo ne skal, niti drevja ali grmovja, le zelena trava. Le kam bi lahko starša skrila zaklad? Tuhtali so nekaj časa, ko se je Koki domislil: “Ja, seveda. Kopati bomo morali. Gremo po palice in pričnimo!” 

Zagrabili so palice in odmetavali zemljo. Kmalu je eden od prijateljev udaril ob nekaj trdega in pločevinastega. Vsi so mu pomagali očistiti zemljo in pred njimi je bila mala kovinska škatla s pisanimi vzorci. ”Juhu, juhu. Končno nam je uspelo, ” so zavriskali prijatelji. Luka jo je odprl in rekel:˝Toliko truda za en kamen.” Tudi Niki  je bil vidno razočaran. Razen Koki. “Jaz pa mislim, da smo našli najlepši zaklad, ki obstaja. Sta pogledala, kaj piše na kamnu? In kakšne oblike je?” se ni vdal Koki. 

Ponovno sta prijatelja s pogledom ošvrknila kamen in rekla: “Ja, in?” “Ne razumeta sporočila?” je vztrajal Koki. “No, pa nama ti razloži,” se je vdal Luka. “Poglejta, kamen je v obliki srca. Na njem pa piše: Kjer je tvoje srce, je tvoj zaklad. To pomeni, da so tisti, ki jih imaš rad, tvoj največji zaklad. Ali si predstavljata življenje brez staršev, bratov, sester, prijateljev?” “Hm, bolj težko. V bistvu nikakor.” “No, vidiš. Potem je bilo to eno najboljših iskanj zaklada. Vajini starši so nas hoteli spomniti na to, da zaklad ne prinese sreče. Zaklad smo mi vsi,” Je zaključil misel Koki. Brata sta se strinjala s svojim modrim prijateljem.

Velikokrat preveč razmišljamo namesto občutimo. Srce čuti in je naše gonilo. Zato je prav, da mu zaupamo in prisluhnemo.

 

Brancin na žaru:

3 malo večji očiščeni brancini

oljčno olje

česen, rožmarin

sol,poper

belo vino

Brancine prerežeš na pol in enkrat do dvakrat zarežeš čez kožo. Natreš jih s soljo, narezanim česnom in preliješ z malo oljčnega olja. Pečeš na vročem žaru, pokapanim z oljčnim oljem. Preko rib posuješ malo rožmarina, popopraš. Ko so pečeni tudi na drugi strani, jih poliješ z nekaj kapljicami belega vina. Zraven se prileže paradižnikova solata z baziliko, svež črn kruh in kozarec bezgovega soka. Njami. :) Dober tek!

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo