KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Sanje so dovoljene!

daydreamer
Objavljeno: 25. junij 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Pogled skozi okno letala, helikopterja ali vesoljske ladjice je lahko pravo doživetje. Naj budno oko ujame puhaste oblake,  zelene hribe in dolinice ali pa vesolje, v glavi opazovalca se prav vedno razvije edinstven film. Film o pisanem in pustolovskem potovanju.

Počasi se je približeval konec šole in počitnice so na stežaj odpirale svoja vrata vsem šolarjem. Tudi naši junaki so nestrpno pričakovali obdobje brez šolskih obveznosti. To poletje bo še prav posebej zanimivo, saj ga bodo naši trije junaki preživljali skupaj. Malo na Zemlji, malo na planetu Kros. O, ja, približeval se je trenutek, ko bosta naša dva junaka prvič obiskala planet Kros. Pred tem pa sta se morala na to potovanje pripraviti.

”Kdaj pride Koki?” je vprašal Luka svojega brata. “Vsak čas. Pridi, napolniva vodne pištole in mu pripraviva zasedo.“ Brata sta se pripravila in skrita počakala Kokijev pristanek. Koki je svojo vesoljsko ladjico parkiral na teraso stanovanja že kot pravi profesionalec. Izstopil je in planil proti vhodu, ko sta ga napadla dva roparja s čisto pravimi vodnimi pištolami. “Ooo, neee. Kaj je zdaj to? Ah, to sta vidva, nagajivca. Hvala za to nepričakovano osvežitev. Sicer je pa prav prijala v tej vročini,” se ni dal motiti Koki. Prijatelji so se nasmejali nagajivi dobrodošlici in se odpravili v bolj hladne, klimatizirane prostore doma. “Koki, razloži nama, kaj morava vedeti za odpravo na tvoj planet,” je bil neučakan Luka. “Seveda. Z vajinima staršema sem se že dogovoril, da gresta z mano na Kros, ko pridete z morja. No, na morju se vam bom pridružil tudi jaz.” “Pa to je super. Komaj čakam to poletje. Res bo noro,” ni mogel skriti navdušenja Luka.

Koki pa je nadaljeval s ‘pripravami’. “Za s sabo si pripravita stvari, kot bi šla na šolski tabor. Ne potrebujeta nič posebnega, le veliko dobre volje in morda kamero, da bosta posnela kak utrinek. Samo potovanje do planeta Kros traja dobre pol urce oziroma slabo uro. Odvisno od razmer v vesolju. Potovali bomo skozi časovni pas, zato bomo na mojem planetu kot bi mignil. Če bi potovali normalno, bi prispeli tja nekaj let pozneje, kar pa za starše ne bi bilo sprejemljivo. Kajne?” “Hudo! Seveda. Ali bomo res šli skozi časovni pas?” “Ja, res,” je svojo izjavo še enkrat potrdil Koki. “Kako pa to izgleda?” Niki ni mogel skriti svoje radovednosti. “Najbolje, da se prepričata sama, ko se bomo odpravili. Do takrat pa uživajta zaslužene počitnice. Sicer se vam pa kmalu pridružim na morju. Kaj bomo počeli danes? Tako je vroče.” “Jaz predlagam, da se ohladimo z eno ekspres vožnjo s skiroji. Potem nam bo vsaj malo veter pihal. Kaj pravita?” je Luka radovedno pogledal prijatelja. “Potem pa ravno prav. S sabo imam svoj leteči skirojček in z veseljem vama bom sledil. “

Odpravili so se v garažo, zajahali svoje ‘jeklene konjičke’ in odvihrali po cesti do drevoreda. Niki in Luka sta poganjala in hitela proti sencam dreves, Koki pa jima je neslišno sledil po zraku, kot nevidni prijatelj. Ko so prispeli, so se vrgli v senco debelih dreves in se naslonili na njihova mogočna debla. “Oh, le kaj bi mi brez dreves,” je rekel Niki. Tedaj pa je Luka skočil: “Potem jaz ne bi imel izvrstnega skrivališča medtem ko vaju streljam!” Izvlekel je vodno pištolo in poškropil prijatelja. Pričeli so se loviti okrog dreves, dokler niso čisto zadihani popadali po travi. Ležali so sredi visoke trave in opazovali modro nebo nad njimi. “Vedno sem sanjal, kako bi bilo poleteti v vesolje. In zdaj se mi bo uresničilo. Vrhunsko!” “Jaz tudi. Prav vesel sem!” sta na glas komentirala svoje misli oba brata.

Koki se je nasmehnil svojima prijateljema in rekel: ”Očitno sta burno sanjala in si to močno želela že ko sta bila majhna. Zato se vama je želja  enostavno morala izpolniti.” “Spomnim se, da sem si kot majhen fant naredil raketo. Nad nekim starim kavčem je bila polička, pod katero sem se zavlekel. Nanjo sem s spodnje strani narisal 4 gumbe: start, stop, naprej in nazaj,“ je navdušeno pripovedoval Niki. “Velikokrat sem se skril v to  raketo in se igral, da jo upravljam in letim v vesolje kot pravi astronavt.” “Res je, tudi jaz se spomnim te rakete.” “No, vidita. Že takrat sta delala načrte za prihodnost,” ju je pohvalil Koki. “Jaz bi rekel, da sva sanjala. Še vedno se velikokrat zalotim, kako sanjarim o prihodnosti in kaj bom, ko bom velik,” je priznal Luka. “In prav je tako. Kajti s tem, ko sanjaš, kuješ svoj načrt. Zato je pomembno, da imaš vizijo in uporabljaš domišljijo. In, seveda, nikoli ne smemo pozabiti na vesele misli, kajne?” je navihano pogledal prijatelja Koki. “Seveda,” sta mu pritrdila oba.

Prazni trebuščki so jih kmalu opozorili, da je čas za prigrizek. Zagnali so svoja ‘vozila’ in jo mahnili proti domu. Seveda jih je na vratih pričakal omamni vonj omlete iz domačih jajčk. “Mmmm, kako diši,” so v en glas priznali. Planili so po hrani in uživali v rumeno-zelenih grižljajih. Veselili so se teh počitnic in že sanjali o vsemogočih dogodivščinah. In zakaj ne?

Sanje držijo pokonci in vlivajo upanje, tudi če nam je težko. Sanje opogumljajo in vračajo vero, da je vse mogoče.  “Sanje so dovoljene,” je rekel prvi predsednik samostojne države Slovenije – Milan Kučan. In on je že vedel!

Sanjate tudi vi? Super! Naj vam jih nihče ne vzame!

 

RECEPT:

Jajčna omleta za 3

 

9 domačih jajčk

2 mladi čebulici

oljčno olje

sol, poper, rožmarin

 

Vsa jajčka ubiješ v malo večjo skledo in zmešaš, da se rumenjak in beljak razpustita v enotno zmes. V ogreto ponev kaneš 2-3 čajni žlički oljčnega olja in na tanko narezano mlado čebulico. Predno se čebulica zapeče (čez minuto ali dve, ne pozneje) dodaš jajčka in počasi mešaš, dokler ne zakrknejo. Na koncu posoliš, popopraš in dodaš malo nasekljanega rožmarina. Zraven se prileže svež kruh in jogurt. Njami. :)  Dober tek!

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo