KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Prijatelj iz vesolja – Vesoljček Koki

koki_zgodba_1
Objavljeno: 27. januar 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Nekoč sta živela dva brata. Bila sta polna idej in radovednosti. Prežala sta na najbolj nenavadne dogodivščine. Starejši Niki je imel osem let in se je rad zabaval z izumiteljskimi triki in dobrimi knjigami. Mlajši Luka jih je imel sedem in je za zabavo igral kitaro ter risal, kot strela. Oba sta bila velika navdušenca nad računalniškimi igricami. Sicer pa, ali nismo vsi?  Vsaj občasno.

Nekega dne sta bila zatopljena v računalniško igrico strateških bojev, ko ju je zmotil znani zvok “plop”. Opozorilo za novo e-pošto v nabiralniku. Luka ni mogel brzdati svoje radovednosti: “Niki, poglej, kdo je.” “Ok. Ok!” mu je odgovoril Niki in odprl nabiralnik, kjer je bilo e-pismo neznanega pošiljatelja z naslovom Koki@Koki.uww (universal wide web – vesoljni splet). “Kaj je to?” si je mislil Niki in odprl e-pismo. “Pokaži mi, no. Kdo je?” je Luka skoraj počil od radovednosti.  “Poslušaj tole,” je začel brati Niki: “Živjo, ime mi je Koki in prihajam s planeta Kros. Star sem sedem let in pol ter iščem prijatelja s planeta Zemlja. V šoli smo se učili o planetih in dobili nalogo, da vsak učenec razišče en planet. Jaz sem dobil Zemljo, ki je po mojem mnenju najlepši planet v galaksiji. Rad bi te spoznal in mogoče tudi obiskal. Kaj misliš? Lep pozdrav, Koki.”

“Uau,” sta dahnila fanta. “To je neverjetno!” in že sta mu odgovarjala: “Dragi Koki, zelo sva vesela, da si se od vseh ljudi na svetu oglasil ravno nama. Kako si naju našel? Kakorkoli, zelo bova vesela, če naju obiščeš. Tu so najine koordinate: 46.0418561, 14.5549107. Radovedna sva. Kako boš prišel? Lepo te pozdravljava, Niki in Luka.” Nestrpno sta čakala pri računalniku in prejela odgovor skoraj takoj: “Živjo, Niki in Luka, zelo sem vesel, da sta se javila. Pridem jutri popoldan okrog petih, v redu? Hvala za koordinate. Prišel bom s svojo malo vesoljsko ladjo. Se vidimo kmalu, Koki.“

Ko sta fanta prebrala sporočilo, sta se prijela za roke, skočila v zrak in zavriskala: “Z vesoljsko ladjo pride, z vesoljsko ladjo! Juhu, juhu!“ Potrdila sta predlagano uro in se veselila naslednjega dne.  Mami sta povedala, da dobita obisk. Seveda sta izpustila podrobnejšo razlago- kdo pride na obisk in s čim. Navsezadnje bo to kmalu ugotovila sama. Naslednji dan, malo pred peto uro popoldan, sta fanta stopila k oknu in preverjala, ali se dogaja kaj nenavadnega. Nenadoma je tik nad teraso začel pihati veter v obliki vrtinca , kot da bi se nekaj spuščalo. Fanta sta stekla ven. In res, v zraku je bil čisto pravi leteči krožnik s premerom približno tri metre in z elipsasto kabino v sredini. Zdel se je dovolj velik za dva odrasla človeka ali tri otroke.

Lebdel je nad njunima glavama in se počasi spuščal. Niki in Luka sta bila zelo razburjena in sta pomahala v pozdrav kapitanu vesoljske ladje. Ko je vesoljska ladja pristala, so se začela odpirati vrata, izstopil pa je fant, podoben fantom na Zemlji – z eno malo razliko. Njegova koža je bila modra kot jasno nebo. Imel je velike in črne, a prijazne oči. Lasje so mu kukali izpod kape. Njegov nosek je bil nagajivo prifrknjen, prstki pa malo daljši, kot da bi bil pianist. Imel je čisto pravo pilotsko jakno, kavbojke z več žepi in superge z debelimi podplati za mehkejši korak. Nasmejal se je, stopil proti Nikiju in Luki ter ju objel, kot bi se poznali že dolga leta.

“Zelo sem vesel, da smo se uspeli srečati v tako kratkem času,”je priznal Koki. Brata sta bila prevzeta od Kokijeve naklonjenosti. Nikijeva in Lukova mama je presenečeno opazovala nenavadno srečanje in ni uspela reči niti besede.

Fanta sta povabila Kokija v svojo sobo in mu pokazala najljubše reči: kitaro, klaviature in računalniške igre. Kokiju je bila soba zelo všeč. Bila je enostavna, barvita in vesela. Stene so bile modre kot njegova koža in zelene kot barva prvih pomladnih listov v gozdu. Fanta sta Kokiju zaigrala na kitaro in klaviature. Koki je bil nad njuno glasbo navdušen in je rekel: “Obljubim vama posebno dobrodošlico, ko me obiščeta na mojem planetu!” Niki in Luka sta zavriskala v en glas: “Uau, to je noro! Komaj čakava, da obiščeva tvoj planet.” Zasmejali so se in si v mislih že predstavljali srečanje na drugi strani galaksije, na planetu Kros.

Tišino je prekinil Koki z vprašanjem: “Rad bi vedel več o vašem planetu Zemlja. Imate kakšne posebne vrste živali, kakšno hrano jeste? Na slikah, ki sem jih našel na vesoljnem spletu, sem videl veliko naravnih lepot, nad katerimi sem čisto navdušen. Kaj pa živalske vrste? Katere so vama najbolj všeč?” “No,” je nadaljeval Niki. “Imamo veliko živalskih vrst in vsaka od njih je posebna. Ti bom pokazal nekaj slik. Pridi.” Niki je s police vzel knjigo, začel listati po njej in razlagati: “Veš, imamo šest kontinentov in tri velike oceane. Predstavljaj si, da povsod živijo živali. Od čisto majčkenih do zelo velikih.” ”Ja, se spomnim slik levov, žiraf in pisanih ptičkov in mislim, da vem, kaj hočeš povedati,” je rekel Koki. “In termiti, ki pojejo vse, kar jim pride na pot, ali slon, ta mogočni predstavnik afriških živali. Pa piranje, ribe južnoameriških rek z zelo ostrimi zobmi, ki lahko pojejo čisto vse, ali kiti v oceanih, ki so 150-krat večji od piranj, prehranjujejo pa se le s planktonom, ki je neviden našim očem …” je slikovito opisoval Niki. “Uau, večkrat vaju bom moral obiskati. Želim izvedeti več o vaših živalskih vrstah,” je bil navdušen Koki.

“Ali imate kakšne živali doma?” je vprašal. Luka in Niki sta se spogledala, nasmehnila in rekla: “Pridi z nama!” Koki jima je radovedno sledil. Sredi dnevne sobe je zagledal veliko kletko z dvema kosmatima bitjema. Imeli sta živahne črne oči, belo-sivo dlako, dolg rep in zobke kot kakšni mali zverinici. Njun nos in usta so spominjali na vedno nasmejan obraz. “Kaj sta to?” je vprašal Koki in vtaknil prst skozi kletko, da bi se dotaknil njunega mehkega puhka. “To sta Mitzy in Mini. Naši dihurki,” je rekel Luka. “Sta beli dihurki, ampak ne smrdita. Jesta le meso in sta naši energetičarki.” “Kaj misliš s tem?” je vprašal Koki. “Glej in se zabavaj,” je rekel Luka  z nasmeškom na obrazu in odprl kletko. Mitzy in Mini sta skočili iz kletke in se začeli loviti. Skakali sta druga na drugo in se grizljali kot dva mala kužka. Naši trije junaki so ju gledali in se smejali njuni nagajivi igri.

“Jaz imam psa,” je rekel Koki. “Ampak ga nimamo v kletki. Nobenih živali nimamo v kletkah”. “A res? To je pa kulsko” je komentiral Niki. “Ja. Verjamemo, da so vsa živa bitja povezana med seboj. Zato živimo v harmoniji in miru drug z drugim.” “Res kulsko!” je rekel Luka. ”To pomeni, da so vse vaše živali svobodne in nimate živalskih  vrtov?” “Ja,” mu je pritrdil Koki. ”Če želimo videti živali, ki ne živijo blizu nas, se enostavno odpeljemo drugam in jih obiščemo. Vendar spoštujemo njihov mir in jih ne vznemirjamo. Počakamo, da se nam približajo. Včasih nam dovolijo, da jih pobožamo.” “To je pa res lepo!” je bil navdušen Luka. “Če živite v harmoniji in miru, se torej ne kregate in tepete? Nimate vojn?” “Točno tako,” mu je odgovoril Koki. ”Počnemo stvari, za katere čutimo, da so prave.” ”Vem, kaj hočeš povedati,” se je strinjal Luka. “To si želim tudi jaz za vse ljudi na Zemlji. Življenje bi bilo precej bolj preprosto,” je njuno misel zaključil Luka.

“Fantje!” se je zaslišalo iz kuhinje. ”Ali ste kaj lačni?” “Sestradani!” so zavpili trije junaki v en glas. “Zaprite dihurki in umijte roke. Večerja je na mizi,” jih je vabil mamin glas. Zaprli so mali dami v kletko in odhiteli k mizi.  Čudovito je dišalo. Nikijeva in Lukova mama je skuhala piščanca s špinačo in polnozrnate muffine. Koki še nikdar ni poskusil tako okusne kombinacije. Nad mešanico sočnega piščanca in špinače, ki se topi v ustih, je bil navdušen. In okus hrustljavih muffinov s koščki čokolade in lešnikov, ki napolnijo z energijo … ”Njami,” je rekel Koki. “Ta recept mi morate zaupati. Res je dobro.” “Hvala,” se je zadovoljno nasmejala mama in ga vprašala: “Kako ti je všeč naš planet, Koki?”

“Prevzet sem od lepot narave, živalskih vrst in vaše hrane. Tako je okusna!” “Naša dežela je res polna naravnih lepot,” je nadaljevala mama. “Imamo jezera, hribe, gore, morje. Si opazil, ko si prihajal k nam?” “Sem. Opazil sem veliko zelenih in modrih površin,” je rekel Koki.

“Nekoč mi je nekdo povedal zgodbo,” je prišla pripovedovat mama. “Ko je Bog sejal lepote po našem planetu, mu jih je malo ostalo v roki. Pomislil je:  kam naj posejem preostanek teh bogastev? In potem je vzel vse, kar je ostalo, in vrgel na Slovenijo. Zato rečemo naši deželi “biser med Alpami in Jadranskim morjem.” ”Lepa zgodbica. Hvala, da ste jo delili z mano.  Bogastvo narave je v vas, v živalih in tudi v hrani, ki jo imate na mizi vsak dan. Za vse to ste lahko hvaležni mami Zemlji. Hvala za vaše gostoljubje.” “Vedno si dobrodošel, Koki!” so mu odgovorili Niki, Luka in njuna mama.

“Zdaj moram odleteti nazaj domov, sicer bodo moji starši skrbeli. Res sem se imel lepo in se veliko naučil. Se vrnem kmalu po nove dogodivščine z vami.” “Hvala za obisk, Koki. Adijo.” ”Pozdravljeni, prijatelji!” in že so se zaprla vrata male vesoljske ladje, ki je odletela tako hitro, kot je prej pristala. Junaka sta bila vesele te dogodivščine in v mislih sta že pripravljala načrte za novo.

Naš planet je lep. Poln je naravnih bogastev in živih bitij, ki si zaslužijo skrbno nego in spoštovanje. Že zaradi naših malih junakov je prav, da ga ohranimo čim lepšega. Kajne?

 

Piščanec alla Popaj

 

200 g mlade sveže špinače

400 g piščančjih prsi, razrezanih na rezance

3−4 stroke česna

oljčno olje

sol

 

Česen nasekljaš na drobno in ga za približno pol minute streseš v vroče olivno olje (ne sme porjaveti). Potem dodaš piščančje rezance in dobro pomešaš. Ko je piščanec kuhan (bel), dodaš svežo špinačo, posoliš, ugasneš štedilnik in pokriješ posodo. Pustiš stati 5−10 minut, da se okusi prepojijo, in serviraš. Na koncu lahko naribaš še malo parmezana za močnejši okus. Njami. :) Dober tek!

 

 

 

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo