KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Potovanje na planet Kros

Kros
Objavljeno: 2. julij 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Modro nebo tik pred nočjo postane bolj temno modro in nato črno. Posuto je s tisoč zvezdami, ki komaj čakajo, da zažarijo v vsem svojem sijaju. Opazovalci z Zemlje so ponavadi navdušeni nad veličastnim pogledom. Kajti jasno večerno nebo dovoli očesu opazovalca, da ujame delček vesolja v svoj zorni kot.
Naša junaka sta bila popolnoma navdušena, da bosta končno spoznala Kokijev planet. Spakirala sta vse, kar se jima zdelo pomembno. Seveda brez maminega budnega očesa ni šlo. “Kaj sta spakirala? Sta dala v torbo tudi toaletno torbico z zobnimi ščetkami?” Ah, seveda ne. Kdo bi mislil na zobno higieno ob tako razburljivem dogodku. Pomembne so bile vodne pištole, pipca, karte in seveda Nintendo. Od oblačil sta spakirala le najnujnejše. Seveda brez daril za Kokijevo družino in Kokija tudi ni šlo.
Starša sta gledala svoja fanta z rahlo zaskrbljenostjo, njuna mala sestrica pa se jima je nagajivo smejala. Kot bi jima hotela reči: “Juhu, juhu.Tudi jaz bi šla z vama. Cel žur bo!” Poslovili so se z objemom in skrbnimi starševskimi napotki. Ja, to ti je starševska ljubezen, brez katere do poznih najstniških let ne gre. Trije junaki so švignili v modro nebo in že čez nekaj trenutkov se je pred njimi razprlo temno vesolje. Polno svetlikajočih se zvezdic, na katere pogleda se nikoli ne naveličaš.

Koki je krmaril malo vesoljsko ladjo proti nevidnemu predoru in opozoril svoja prijatelja: “Poglejta. Zdaj smo prispeli do predora, kjer se čas ustavi. Dobro se držita, ker nas bo potegnilo vanj.” Predora skorajda ni bilo moč videti. Ob pozornejšem pogledu pa se je pred njimi razprla velika črna luknja, ki je spominjala na usta brezzobega velikana. Za trenutek so vsi trije zadržali dih od razburjenja in se prepustili toku dogajanja.
Predor jih je potegnil vase in skozenj so brzeli kot vlak smrti v kakšnem zabaviščnem parku. Premetavalo jih je levo in desno, jih zavrtelo okrog svoje osi in na koncu izpljunilo kot kakšen tujek. “Uau,” je bilo vse, kar sta izdavila Zemljana. “Pristali smo neposredno pred tvojim planetom, Koki. Zanimivo, da imata ravno tvoj in naš planet bližnjico.” “Ja. Vprašanje je, koliko takšnih bližnjic, za katere sploh ne vemo, obstaja tudi med drugimi planeti.

No, kakšen se vama zdi Kros?” “Precej je podoben našemu. Le bolj zelen.” “Počakajta, da pridemo bliže.” Koki je vozil proti planetu Kros, ki je postajal vse večji. Pred njimi so se slikale podobe zelenih in modrih površin. Mesta so spominjala na podobe izgubljenega, a modernega Atlantisa. V zraku so brzela vesoljska plovila različnih oblik in velikosti. Nikjer ni bilo izpušnega plina. Videlo se je daleč naokrog. Vse stavbe so imele vgrajene solarne celice ovalnih oblik, ki so se prilegale obliki streh.

Koki je pristal pred veliko hišo, ki je izgledala kot observatorij za vesolje in laboratorij za izume obenem. “Kako lep dom imaš. Nenavaden in napreden,” sta pogled nanj komentirala oba brata. “Hvala. Pridita, da vaju predstavim družini.” Vstopili so v Kokijev dom, kjer so jih pričakali Kokijeva mama, oče in sestrica. Vsi trije so imeli modro kožo kot Koki. Kokijev oče Keko je bil visok in postaven mož, mama Klara je bila vitka in iz oči ji je žarela neskončna ljubezen. Mala sestrica Kira pa se je nagajivo smejala in kazala svojih prvih pet zobkov. V marsičem je spominjala na Lukovo in Nikijevo sestrico.

Brez velikih besed so se objeli, kot da bi bili vsi skupaj ena velika družina. Mama jih je nemudoma povabila k večerji. Po tako razburljivi poti je bilo treba nabrati moči za nove dogodivščine naslednjih dni. Hm, in ta vesoljska večerja ni bila kar tako. Sicer preprosta, a takooo okusna malica in otroški šampanjec so bili pika na i dogodivščini tistega dne.
Med večerjo so kramljali in Kokijeva starša sta spraševala prijatelja o njihovih običajih na planetu Zemlja. Brata sta se spomnila na darila in stekla ponje. Kokijevi mami sta dala navdihek. Stekleno, s pisanimi barvami poslikano lučko. “To je za vas od najine mami. Sama jih dela.” “O, hvala. Kako lepo”. Obrnila sta se h Kokijevemu očetu in mu dala steklenico domačega vina. “To je pa od očija za vas!” “Hvala lepa. Z veseljem ga poskusim.” Kira je pričela ploskati kot da bi vedela, da tudi ona nekaj dobi. In dobila je lesene kocke, iz katerih je takoj sestavila grad. Prava princeska, ni kaj.

“Koki, za tebe pa imava nekaj posebnega.Tu je načrt za izdelavo prave leteče preproge neznanega izumitelja iz prejšnjega tisočletja. Verjameva, da ti bo uspelo sestaviti še boljšo,” sta ga s pričakovanjem gledala oba brata. “Uau, hvala,” je bil vidno ganjen Koki. “Le kje sta ga dobila?” “Kupila sva ga na bolšjem sejmu. Prodajalcu se ni zdel kaj vreden, midva pa sva v njem takoj videla dragocenost,” sta mu odgovorila prijatelja. Koki je prijel načrt in že tuhtal, kako bi naredil čisto pravo vesoljsko letečo preprogo. To, da je bil star že skoraj 1000 let, ni bila ovira. Nato pa je Luka rekel: “Komaj čakam, da vidim tvoj laboratorij.” “Ja, seveda. Laboratorij,” je vskočil Kokijev oče. “Spominjam se Kokijevih izumiteljskih začetkov. Ni poznal ovir in še danes je takšen. Sem ponosen nanj. Vajino darilo je čisti zadetek,” je strnil njegov oče.

“To me spominja na dedijev stavek, ki sem ga slišal od mamice: ‘Ko se ti pojavijo ovire v življenu, jih zaobidi in bodo same padle za tabo.’ “In še kako res je,” se je strinjala z Lukom tudi Kokijeva mama. Fantje so prikimali in Koki je povabil prijatelja v laboratorij, poleg katerega je bila tudi soba za goste. Kakšen privilegij. Spati poleg čisto pravega laboratorija. Razkazal jima je svoje izumiteljsko ustvarjanje in se počasi poslovil. “Jutri je nov dan. Še veliko vama moram pokazati. Odpočijta si in se vidimo jutri.” Poslovili so se in se odpravili k počitku v pričakovanju naslednjega dne.
Kolikokrat ste se že srečali z ovirami, ki so se tisti trenutek zdele nepremostljive, a ste trenutek pozneje, ko ste jih pogledali iz drugega zornega kota, hitro ugotovili, da pravzaprav sploh niso bile ovire. Le izzivi, ki nas kaj novega naučijo ali nas okrepijo. Verjamete? Vas kaj stane, če poskusite?

RECEPT:
Vesoljske bruskete

kruh
oljčno olje
5 večjih paradižnikov (pelati ali češnjevci – teh potrebuješ vsaj še enkrat toliko)
4-5 lističev sveže bazilike
1-2 mladi čebulici
sol, poper
otroška penina za velike junake
vino rose za malo starejše, a polnoletne junake

Kruh narežeš na manjše rezine – približno 15 do 20 koščkov, da napolniš z njimi velik pekač. Zapečeš v pečici na 180 stopinj, približno 15 do 20 minut (da se naredi rjavo – rumena skorjica). Medtem pripraviš ‘paradižnikov nadev’. Na drobne kocke narežeš paradižnik, nasekljaš baziliko in zrežeš čebulico. Vse skupaj s sokom vred zmešaš v manjši skledi, posoliš in popopraš. Pečene kruhke naložiš na pladenj in vse pokapaš z domačim oljčnim oljem. Obložiš s paradižnikovim nadevom in postrežeš skupaj s penino in rosejem. Ugrizneš in se prepustiš čvrsto sočnemu grižljaju. Njami! :) Dober tek!

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo