KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Polžja dirka

Racing-Nascar-Snails2
Objavljeno: 3. junij 2013
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Visoki travniki so zatočišče za mala leteča bitja. Lahko so tudi izvrstno skrivališče najmlajšim ali naravna ovira za družabna tekmovanja. V njem se je moč tudi sprostiti in poiskati popolno ležišče za opazovanje neba. Pri tem te prežame občutek objema direktno iz našega planeta Zemlja.

Koki je presenetil prijatelja na Zemlji z nenadnim obiskom. Zelo sta se ga razveselila in ga takoj vprašala za namen njegovega prihoda. Navihano ju je pogledal in rekel: “Želim  preskusiti najnovejši izum skupaj z vama. In to čim prej.” “Si ga prinesel s sabo?” “Seveda. Potrebujemo raven, pokošen travnik in tri glavne igralce.” “Glavne igralce?” sta ga radovedno pogledala prijatelja. “Ja. Pojdimo ven.”

Odkorakali so ven in Koki je zavil na pot okrog hiše. Opazoval je njene zidove in se razveselil najdbe:” Tukaj je tekmovalec številka ena.” Nad glavama obeh bratov se je pojavil velik vprašaj. Koki je imel v roki polžka s hišico in ga veselo položil Nikiju na dlan. Pregledal je cel zid okrog hiše dokler ni zadovoljno prižvižgal še z dvema polžkoma. “Čakaj malo. Kaj nam bodo polžki?” je  končno vprašal Luka. “Bosta kmalu videla.” Sprehodili so se do bližnjega travnika in Koki je pričel pripravljati pravo pisto za male tekmovalce.

Iz nahrbtnika je potegnil ven malo večji tulec. Razvil ga je po tleh in nastala je mini cesta širine približno en meter. Bila je dolga celih pet korakov. Ob strani, po celi dolžini, je namestil nizko ograjico, na začetku in koncu pa štartno in ciljno črto. “A to je tvoj izum, Koki?” se je opogumil Niki. “Ne ravno. Zdaj pride na vrsto. Postavita polžke na štartno črto in jim namestita tole.” V dlaneh je držal tri majhne propelerčke v treh barvah. Na sredini propelerčka je bil mali prisesek, ravnopravšnji za pričvrstitev na polžjo hiško.

Luka je izbral zelenega, Niki rdečega in Koki moder propelerček. Pritrdili so jih na polžke in jih postavili na štart. “Jaz bom dal znak za štart, Koki, ti vklopi štoparico in istočasno bomo na moj znak vsi trije vklopili propelerčke.” je odločil Luka. “Pripravljeni, pozor, zdaj!”  Polžki so se prav počasi pričeli premikati v smeri proti cilju. Zdelo se je, kot da propelerčki nimajo vpliva na tekmo, dokler se ni začel rdeči propelerček vrteti vedno hitreje. Sledil mu je tudi zeleni in takoj za tem modri.

Polžki so dobili več moči a začeli izgubljati smer. Zelenega je odneslo v levo, modrega v desno, rdečega pa je zasukalo tako, da je namesto proti cilju, drsel nazaj proti štartu. Koki in prijatelja so se namesto glasnega navijanja pričeli krohotati na ves glas. Za trenutek se je zdelo, da se je nasmeh prikradel tudi polžkom na obraz. Le kako ne bi? S takšno hitrostjo niso še nikoli potovali. Prvi je prišel k sebi Koki in rekel:” Dovolj bo. Snamimo jim propelerčke in imejmo pravo dirko, brez vseh pripomočkov.”

Ponovno so jih postavili za štartno črto, tokrat brez pripomočkov. Polžki so počasi drseli po progi. Malo v levo, malo v desno jih je kdaj zanesla smer, a še vedno so se premikali naprej, proti cilju. Koki in prijatelja so navijali in jih spodbujali na ves glas. Polžkom se ni prav nič mudilo. Vsak od njih si je med dirko vzel tudi trenutek za počitek in izginil v hiško, kot da bi se malo zleknil na kavč. Seveda budni navijalci tega niso pustili in so jih hitro zbezali iz varnega zavetja na plano. Trije polžki so se trudili do konca in prvi je na cilj privlekel hiško Kokijev polžek. Sledila sta mu druga dva, ki sta prispela na cilj skoraj istočasno. “Juhu, juhu! Test je uspel!” je zavriskal Koki. “Kako to misliš?” ga je vprašal Niki.

“Počasi se daleč pride, kajti, če prehitevaš te hitro zanese v napačno smer in potem je pot do cilja precej daljša.” “Aha. Se pravi, da polžki ne potrebujejo propelerčkov in enako je z nami,” je modro komentiral  Niki. “In kako premagati neučakanost?” je vprašal Luka. “Hm. Predstavljaj si, da ješ premalo pečene muffine. Potem boš hitro razumel, da je potrebno počakati, da se spečejo do konca.” “Dobra primerjava Koki!” je pohvalil prijatelja Niki. Izpustili so tri utrujene tekmovalce na prostost in se odpravili domov, kjer jih je že čakal slastni priboljšek. Lotili so se ga brez zadržkov in komentirali preteklo dogodivščino. Za njimi je bilo še eno novo odkritje.

Počasi se res daleč pride. Na trenutke nas lahko zagrabi neučakanost, a tudi vesolje dobro ve, da je včasih potrebno počakati. Morda se tudi malce ustaviti, kaj novega spoznati in nadaljevati svojo pot proti cilju. Kajti, najboljši so zreli sadeži in za voljo teh, se splača počakati. Nagrada je  popolnost okusa, ki v trenutku nagradi daljšo pot.

 

Pikčasti muffini:

 

- 2 jajci
- 260 g moke
- 80 g sladkorja
- 1 vrečka vanilijevega sladkorja
- 1 vrečka pecilnega praška
- 1,5 dcl mleka
- 0,5 dcl oljčnega olja
- ščepec soli (1/3 čajne žličke)
- 2 pesti svežih (ne zamrznjenih) borovnic
- 400 g temne čokolade za peko

 

Jajca in sladkor stepaš dokler se prostornina ne podvoji. V manjši posodi zmešaš moko s pecilnim praškom in jo preseješ v stepena jajca.  Priliješ mleko in olje, dodaš sol in vse skupaj počasi zmešaš z električnim mešalnikom. Borovnicam dodaš 1 čajno žličko moke in dobro premešaš. S tem preprečiš, da se bodo borovnice posedle na dno. Čokolado narežeš na čimbolj drobne koščke. Potem nežno vmešaš borovnice in čokolado v zmes.

Nadevaš papirnate skodelice z zmesjo in pečeš v pečici na 180 stopinj približno 20 minut. Njami. :) Dober tek!

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo