KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Naj vlada mir

peace
Objavljeno: 3. december 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Tišina prija. Zlasti ko je v vsakodnevnem življenju glasnost bolj na plusu kot na minusu. Ko se svet okrog nas umiri, nas mir zasvoji. In prav je, da mu pustimo, da nas vsaj za nekaj trenutkov vodi. Morda nas z mislimi odpelje daleč stran. A nekaj gotovo drži: vsi ga potrebujemo!

Koki in prijatelja so postali nerazdružljivi. Prav nobena dogodivščina jim ni ušla. Vedno so bili polni idej in energije za nove podvige. Tokrat so se odločili, da gredo z malo vesoljsko ladjo proti gozdu. Koki jo je upravljal nekaj metrov nad makadamsko cesto, ki se je vila pod njimi kot dolga debela kača. Na vrhu hriba jo je parkiral na jasi brez dreves in z nekaj klopmi za počitek. Sedli so in začeli klepetati. ”Kaj bomo počeli?” je radovedno vprašal Luka. ”Predlagam, da smo pet minut popolnoma tiho. Lahko zapreta oči ali pa le opazujeta naravo.” ”Zakaj?” je vprašal Niki. ”Bosta videla. Zadihajta s polnimi pljuči in se prepustita tišini.”

Prijatelja sta ga ubogala in za nekaj minut je nastala popolna tišina. Slišalo se je le rahlo šumenje suhega listja pod nogami oddaljenih pohodnikov. Trije prijatelji so imeli zaprte oči, sedeli so mirno, le zgornji del telesa se jim je z vsakim vdihom premaknil. Prvi je spregovoril Koki: ”No, kako se počutita?” ”Presenetljivo dobro. Pomirjeno in osveženo.” ”Res je. Kot bi si napolnil baterije,” se je z bratcem strinjal tudi Luka.

”Večkrat bi si morali vzeti čas za tišino. In tisti mir, o katerem velikokrat govorijo odrasli. Takrat, ko želijo biti sami s sabo. Saj ni nič narobe s tem, kajne?” je Luka debelo pogledal bratca in Kokija. ”Seveda ne,” mu je modro odgovoril Koki. ”Kadar si vzamemo čas za tišino in zase, se umirimo in zato tudi lažje mislimo. Poskusita. Dovolj je že nekaj minut na dan.” ”Velja! Jaz sem za,” je rekel Luka. ”Jaz pa sem naenkrat postal zelo lačen. Če se ne motim, sem doma vohal pečen tortni biskvit. Zdaj je najbrž že gotova,” je Niki nagajivo pogledal prijatelja. Pokimali so in se z vesoljsko ladjo odpravili proti domu. Kmalu so razočarano ugotovili, da torta še ni dokončana. Ampak to jim ni vzelo poguma za še en potep.

”Koki, pridi. Gremo na kmetijo k sosedom.” Stekli so, a na pol poti so jim pot prekrižale zmedene kokoši. Tekale so sem in tja ter zganjale vik in krik. Malo naprej so pred sabo videli velikega belega petelina, ki se je nasršil. Pred njim je stal manjši tekmec rjave barve, ki ni bil zato nič manj pogumen. Dvignila sta krila kot bi hotela poleteti in se trudila prestrašiti nasprotnika z grdimi pogledi in glasnim kikiriki. Bila sta kot dva vročekrvna plesalca, ki se predrzno in brez kančka strahu vrtita v krogu. Kmalu sta uporabila tudi govorico kljuvanja in drug drugega izmenično opozarjala, da gre zares.

”Uau, to pa je boj. Le zakaj sta se skregala?” se je spraševal Luka. ”Verjetno zaradi ozemlja. S tem pokažeta, kdo je glavni,” ga je skušal pomiriti Koki. ”Njima tudi ne bi škodil trenutek za tišino. Kajne?” ”Ha, ha, ha. Ti pa si model, Luka. Nekako si ne predstavljam petelina z zaprtimi očmi in v sedečem položaju,” se je šalil Niki. In vsi trije so se zakrohotali na ves glas, da sta tudi petelina obnemela.

”Hm, takle boj je pravzaprav zelo pogost pojav tudi med ljudmi. Jaz sem se na primer s sošolcem že kregal zaradi radirke.” ”Tudi jaz,” se je z bratom strinjal Niki. ”Sta se potem dobro počutila?” ju je vprašal Koki. ”Ah, niti ne. Bolje se počutim, če kakšnemu sošolcu pomagam pri nalogi. Ali pa mu dam malo svoje malice.” ”Tudi jaz,” je rekel Luka. ”Ja, dobro je, če se včasih lahko ravnamo po občutkih, kajne? In zdaj imam občutek, da je obljubljena torta že gotova. Preverimo?” ”Seveda!” Trije junaki so pustili petelina in kokoši, da se sami dogovorijo, in odbrzeli domov. In tam jih je čakala slastna torta, ravnopravšnja za praznovanje spoznanja.

Želja po moči je med ljudmi zasidrana že dolgo in je žal vodilo marsikaterega prebivalca na Zemlji. Med ljudi prinaša nemir in nestrinjanje. K sreči pa je želja po miru toliko močnejša ter na koncu velikokrat prevlada in tudi zmaga. In prav vsi smo lahko zagovorniki miru z zgledom, dejanji in brez velikih besed. Naj torej vlada mir povsod: v nas in naokrog!

 

RECEPT

Slastna torta

 

Biskvit:

5 jajc

200 gr rjavega sladkorja

250 gr presejane moke

1 pecilni prašek

1 dcl vode

1 dcl olja

3 dcl ribezovega soka

 

Čokoladna krema:

2 dcl sladke smetane

200 gr čokolade v prahu

 

Malinina krema:

2dcl sladke smetane

400 gr zmrznjenih malin

rjavi sladkor

200 gr jedilne čokolade za obliv

 

Penasto stepeš rumenjake in sladkor, dodaš vodo in olje, moko s pecilnim praškom in na koncu počasi vmešaš sneg vseh beljakov. Najbolje, da ga vmešaš z lopatko, kajti s tem ohraniš rahlost mase. Testo vliješ v model, ki ga pred tem namažeš z maslom, in pečeš v ogreti pečici na 180 stopinjah približno 35 minut.

Med pečenjem pripraviš kreme. Čokolado v prahu stopiš na sopari in ji dodaš malo tekoče sladke smetane za lepšo teksturo. Pustiš, da se ohladi. Stepeš vso sladko smetano, polovico je vmešaš k čokoladi, polovico pustiš za malinino kremo. Maline malo pustiš, da se zmehčajo, in jih zmiksaš s paličnim mešalnikom. Potem jim primešaš preostalo sladko smetano. Vse skupaj po okusu posladkaš z rjavim sladkorjem.

Ohlajen biskvit dvakrat prerežeš, vsak del namažeš z ribezovim sokom in eno kremo. Torto čez noč postaviš v hladilnik, da se okusi prepojijo. Naslednji dan stopiš jedilno čokolado in ohlajeno torto premažeš z vseh strani. Po okusu okrasiš s stepeno sladko smetano, si odrežeš en velik kos in uživaš v čokoladno-malininih grižljajih. Njami. :) Dober tek!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo