KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Maske na glavo, gremo na zabavo!

tiger-face-painting
Objavljeno: 4. februar 2013
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Pisane ulice s svojimi barvami zapeljujejo prav vse sprehajalce. Ti opazujejo njihovo živahnost in se prepustijo prazničnemu vzdušju pozdrava pomladi. Zima se poslavlja in nagajive maske preženejo njene zadnje sledi.

Koki se je prebudil v sončno jutro na planetu Kros. Danes je ravnopravšnji dan za obisk prijateljev na Zemlji. Njunemu povabilu se ni mogel upreti. Še posebej, če mu je bilo obljubljeno presenečenje. Koki je imel doma zemeljski koledar, na katerem je preverjal njihove praznike in letne čase. Vedel je, da se zima počasi poslavlja in bo kmalu na vrsti pisano obdobje. Vznemirjeno se je odpravil proti Zemlji. Pristal je na terasi in šel proti sobi prijateljev. Počasi je odprl vrata in nenadoma sta ga na tla podrli dve zamaskirani postavi.

Obe v črnem, do zob oboroženi, sta skakali nad njim in mahali po zraku s čisto pravimi meči. No, z mraveljske perspektive se je zdelo vse skupaj zelo resnično in kar precej grozeče. Eden je imel čez oko prevezo in je bil zaraščen s črno brado. Glavo mu je krasil čisto pravi gusarski klobuk. Drugi je imel črno masko kakor ninja prevezano na polovici glave, izpod nje pa je kukalo le dvoje zelenih oči. A oba sta imela kljub grozljivim krikom “Aaa” in “Ooo” nekam znan glas. Ko sta napadalca videla, da je prišel čas za razkrinkanje, sta snela maske. “Oh, saj sem vedel, da sta vidva. Ampak sta me vseeno prestrašila. Super maske!” “Kajne? Tudi zate imava eno.”

Podala sta mu srebrn kombinezon ter prozorno plastično kroglo za na glavo.”Hm, in kaj bom jaz?” je radovedno vprašal Koki. “Ti boš vesoljec na Zemlji. Kar tudi v resnici si. Obleci se, da si te ogledamo.” Koki se je oblekel in pred Nikijevimi in Lukovimi očmi je stal čisto pravi vesoljec. “No, zdaj veš, kako se počutimo mi na Luni.” Zasmejali so se se v en glas in se odpravili proti izhodu. “In kam gremo?” je vprašal Koki. “V mestu je sprevod mask, ker je pust. Ogledali si ga bomo,” sta mu odgovorila brata. “Super!” Do mesta jih je odpeljala mama in dogovorili so se, da pride ponje čez eno uro. Pohiteli so do glavne ulice, ki je vrvela od mask.  Po ulici so vozili okrašeni vozovi z najrazličnejšimi maskami.

Na enih so bili kurenti, na drugih praljudje, na tretjih najrazličnejše živali, spet nekje filmski junaki in tudi čarovnice z metlami so veselo poplesavale med njimi. Navdušeno so jih opazovali, ko je Niki oba prijatelja povlekel k stojnici. “Vzemita krofe. Odlični so!” Iznenada jih je nekaj požgečkalo. Spogledali so se in kmalu ugotovili, da jih žgečkajo neznane roke. In res. Kmalu so jih obkrožale štiri čarovnice, ki so se vrtele okrog njih in jih žgečkale. Bile so kot prave. Dolgih temnih las, ukrivljenih nosov, hudomušnih pogledov, krohotale pa so se prav po čarovniško. Za trenutek so si trije prijatelji zaželeli pobegniti, a so se dame v črnem že odpravile naprej. “Huh, sem že mislil, da ne bodo nikoli odšle,” si je oddahnil Luka.

“Počasi gremo. Kmalu nas pobere mama. Ne vidi rada, da zamujamo,” je predlagal Niki. Pomahali so nabritim maškaram in odšli proti dogovorjenemu mestu. Med vožnjo so kramljali o najbolj groznih maskah in niso bili pozorni na voznico. Pred rdečim semaforjem pa jih je zmotil čarovniski krohot. Na voznikovem sedežu ni sedela mama, temveč najbolj nagajiva čarovnica. “Ojoj. Mami! Si bila to v mestu ti? Ti si nas žgečkala?” Zasmejali so se njeni šali in vprašali: “Kdo pa so bile ostale čarovnice?” “Hja, tiste prijateljice, s katerimi se sicer potepam po mestu.” Ponovno so planili v smeh in se zadovoljno nasmihali drug drugemu. Doma je Koki priznal: “Zabavno je bilo. Občutek imam, de se pod maskami Zemljani bolj sprostite in zabavate.” “Morda res. Mogoče bi si jih morali nadeti večkrat. Ali pa si vsaj domišljati, da jih imamo.” Pokimali so si in si stisnili po eno petko v pozdrav, Koki pa je z vesoljsko ladjo odbrzel proti nebu.

Maske lahko skrijejo naše bistvo, včasih pa mu šele z njimi dovolimo na plan. Če so tu zato, da se z njimi pustno pošalimo, so maske prav zabavne , sicer pa smo najbolj iskreni do sebe in drugih, če premoremo pogum tudi brez njih.

Pustni krofi

 

pšenična bela moka    650g

sol

polnomastno mleko    3dl

beli sladkor     60g

svež kvas         50g

rumenjaki        6 kosov

maslo  60g

sončnično olje

rum     2 žlici

limonina lupina

marelična marmelada

sladkor  v prahu

V posodo preseješ moko in v sredini narediš jamico. Ob strani potreseš sol. V posebni posodi zmešaš 4 žlice mlačnega mleka in malo sladkorja, dodaš kvas in malo moke. Vse skupaj vliješ v jamico in pustiš, da kvas vzhaja. Medtem penasto stepeš rumenjake in preostali sladkor. Dodaš še stopljeno maslo, 2 žlici olja, rum, limonino lupinico in preostalo vroče mleko. Vzhajan kvas zmešaš z moko in jo razporediš po robu sklede. Vliješ jajčno mešanico. Testo dobro zgneteš, ga pokriješ in pustiš vzhajati približno eno uro. Testo razvaljaš za prst debelo, ga pokriješ s prtičkom in pustiš vzhajati še približno 10 minut. Iz testa izrežeš kroge in jih polagaš na ogreto in s prtičkom pokrito desko. Kroge nato pokriješ in pustiš vzhajati še 30 minut.

V visoki ponvi segreješ za približno 2 prsta visoko olja. Vanj polagaš krofe. Ponev pokriješ in krofe cvreš približno 2 minuti. Nato jih obrneš in cvreš še 2 minuti na drugi strani. Spečene krofe polagaš na papirnate brisačke. Ko se nekoliko ohladijo, vanje vbrizgaš marmelado in jih potreseš s sladkorjem v prahu. Ugrizneš in uživaš v slastnem grižljaju. Njami. :) Dober tek!

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo