KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Kokijevo modro sonce

BlueSun 2
Objavljeno: 2. maj 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Sončni dnevi so pravi balzam za dušo. Razsvetlijo dan žalostnemu in ogrejejo tudi najbolj strto srce. Sonce je nasmeh in še mnogo več. Zato raste vse gor proti soncu. Drevesa, cvetlice, zelenjava in tudi trava.

Ležanje na travi je prav zabavno. S te zemeljske perspektive je pogled na modro nebo prava osvežitev. V glavah treh junakov so se prepletale podobne misli. Smo ljudje kot baterije? Potrebujemo občasno polnjenje? Luka se je prvi zdramil iz zamaknjenosti: ”Počutim se super! Nič več utrujeno in zaspano. Sem kot polna baterija, ki jo razganja od energije.” ”Baterija. Ha, ti pa si model! Če dobro pomislim, imaš prav. Tudi jaz sem se napolnil,” mu je pritrdil zvesti bratec.

Koki je še malo poležal in spregovoril: ”Sonce je v bistvu vir življenja.  Greje nas, nam sveti in daje energijo. Je popolna zvezda, brez katere bi življenje na vašem in našem planetu hitro umrlo.” ”Koki, kako to misliš?” Saj ne bi umrli, le v temi bi živeli. Kaj ni tako?” ga je radovedno pogledal Luka. ”Niti ne. Sta že slišala za fotosintezo?” ”No ja, slišala že … Kaj točno pomeni, pa ne veva.” ”Nič hudega. Rastline predelajo ogljikov dioksid v kisik. Pri tem si pomagajo z vodo in sončno svetlobo. V bistvu nastane v tem procesu sladkor, ob katerem se sprošča tudi kisik. Brez kisika pa na Zemlji ne bi mogli dihati.” ” Uh, kako si to povedal, kot kakšen znanstvenik,” je Luka pohvalil Kokijevo razlago. ”Ja, je malo težje pojasniti.”

”Imam idejo! Lep sončen dan je potrebno izkoristiti za akcijo! Pojdimo k prijatelju Črtu in preizkusimo njegov trampolin. Kaj pravite?” je Niki prekinil sončno debato. ”Zmenjeno!” sta mu odgovorila prijatelja in skupaj so vzleteli s travnika proti Črtovemu domu. Prijatelj jih je pričakal z velikim nasmeškom na obrazu. Povabil jih je na odskočni pripomoček, ki jim je pomagal vsaj malo skrajšati pot do sonca. Vsak skok je bila bližnjica k soncu. ”Kakšen skok!” je rekel Koki svojemu prijatelju Luki. ”Jaaa! A se gremo, kdo skoči bližje k soncu?” je rekel Luka in poskakoval naprej. ”No, prav,” so mu odgovorili fantje in se rivali na trampolinu. Pričeli so skakati in kmalu so ujeli enoten ritem. Lasje so jim plapolali v zrak, kot da ne dohajajo tempa svojih gospodarjev. Po nekaj minutah skakanja in hihitanja so jim že pošle moči.

”Zdaj pa poglejmo vsi v sonce,” je Luka nadaljeval z idejami. Z zaprtimi očmi so pogledali v nebo in izgubili ravnotežje. Vsepovprek  so se zaleteli in kot vreče krompirja popadali po trampolinu. ”Ha ha ha …” se je slišalo. ”Moje baterije so ponovno prazne,” je Luka zaključil sončno skakanje.” ”Tudi moje.” ”In moje tudi.” So prijatelji  ponavljali v en glas.

Nenadoma se oglasi Koki: ”Naše sonce ni rumeno.” ”Kako to misliš? Ja kakšno pa je?” ga je presenečeno pogledal Niki. ”Ne, modro je.” Prijatelji so obnemeli in vprašali: ”Kako modro? Kako pa to izgleda?” ”Naš planet se zaradi tega ne razlikuje kaj dosti od vašega. Gozd in nekatere druge rastline so ravno tako zelene in ostalih barv kot pri vas. Naše sonce oddaja posebno energijo. Saj jo tudi vaše, ampak tega niti ne opazite.” ”Zakaj misliš, da je ne opazimo?” ga je malo razdraženo vprašal Luka. ”No, povej ali si kdaj resnično občutil sončne žarke? Si jim dovolil, da te objamejo?” ”Hm … no, ja. Prej ko smo ležali na soncu, smo si polnili baterije. Ležali smo na travi in počivali.” ”Odlično. Sva že bližje. Če bi se vsak dan prepustil božanju sončnih žarkov, če tudi le za pet minut, bi se počutil mnogo bolje. Pa še vesele misli bi se ti vklopile.”

”Ja, to je res. Kaj pa opekline? Saj pravijo, da ne smemo biti na močnem soncu!” ”Seveda. Žal se na vašem planetu ni dobro izpostavljati močnemu soncu.” ”Kako to misliš na našem planetu? Kaj pa na Krosu?” ”Pri nas nimamo onesnaženega zraka, ki bi poškodoval ozon okrog planeta.” ”Kaj je ozon Koki?” se je oglasil tudi Črt. ”Ozon je kot plašč okrog planeta, ki ščiti vse na planetu pred sončevimi ultravijoličnimi žarki.” ”A … zato obstajajo sončna očala z UV-filtri,” je ozon pokomentiral tudi Luka. ”Recimo … Skratka sonce je vir pozitivne energije in lahko mu dovoliš, da se te dotakne ali pa ga enostavno ignoriraš.” ”Zdaj razumem, zakaj nasmejanim in dobrovoljnim ljudem rečejo sončni ljudje. Ker so veliko na soncu,” se je ponovno oglasil Luka. ”Jaz bi rekel, da zato ker so nasmejani Luka,” ga je na realna tla postavil Niki.

”Na planetu Kros izkoristimo resnično vsak naravni vir energije. S pomočjo sonca se grejemo. Po planetu imamo ogromno sončnih celic. Ni je hiše brez že vgrajenih sončnih celic. Uporabljamo pa tudi ostale vire, kot sta npr. voda in veter.” ”Super! Vem, da so v nekaterih državah pri nas bolj napredni, ampak resnično bi rad videl, kako to izgleda pri vas Koki.” Niki je z velikim zanimanjem pogledal Kokija. ”Saj vaju bom enkrat peljal. Ne skrbita. Za to pot bi vaju moral malo pripraviti. Posledično tudi vajine starše.” ”Zmenjeno,” sta mu pritrdila oba brata.

Poslovili so se od prijatelja Črta in se odpravili proti domu. Ne samo da jim je zmanjkalo energije od skakanja, tudi lakota je že precej pritisnila. Na poti proti domu so nastavljali svoje obraze soncu. ”Zdaj sem naredil test. Skušal sem se spomniti kaj groznega, žalostnega, da bi se počutil slabo, ampak mi ne uspe. Glava je polna veselih misli. Je to res sonce?” je Luka vprašal modrega prijatelja. ”V s soncem obsijanih glavah ni prostora za neprijetne misli. Sonce jih enostavno odpihne. Si opazil?” ”Sem,” mu je pritrdil prijatelj Luka.

Doma jih je čakal pladenj sveže sirove pite po receptu njihove prababice. Mmm … kako je dišala. Lotili so se jo brez pomislekov. Za hrustljavim ugrizom je prišel na vrsto slan sirno-skutin nadev kot pika na i tej preprosti, a vedno dobrodošli jedi. Prijatelji so bili veseli še ene pustolovščine, ki je nehote utrjevala njihovo prijateljstvo. Prijateljstvo za večno. Poslovili so se s cmokom v grlu in prisegli na vesoljni splet, ki ohranja njihove stike še bolj žive.

Koki je s svojo malo vesoljsko ladjico odletel proti Soncu. Proti tej žareči zvezdi, ki nudi neprecenljivo obilje energije. Jo bomo znali uporabiti, negovati in ohraniti tudi na našem planetu? Seveda. S skupnimi močmi, vedno!

 

RECEPT

Prababičina sirova pita:

500 g vlečenega testa v listih

500 gramov skute (nepasirane)

1 kisla smetana

2−3 jajca

20−30 dag naribanega sira (gauda ipd.)

1−2 jušni žlici domačega kajmaka (opcijsko)

ščepec, dva soli

sončnično ali olivno olje za premaz

 

Nadev: zmešaš jajca, skuto, sir; vse dobro premešaš, posoliš in dodaš kislo smetano.

 

Na mizi pogrneš prvo plast testa, ga premažeš z jušno žlico olja in razporediš nadev. Zaviješ list testa in ga daš v pekač. Pekač mora biti premazan z oljem. Enako pripraviš tudi ostale liste testa in jih zložiš v pekač. Pečico vklopiš na 180–200 stopinj. Zavito testo premažeš z oljem in ga postaviš v pečico za cca 30 minut (hrustljavo zapečeš). Po okusu lahko pečeno pito ponovno namažeš z malo olja. Njami.:)  Dober tek!

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo