KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Kokijeva prijatelja dobita sestrico

space bear copy
Objavljeno: 13. februar 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Zima je že krepko pritisnila in vsi so se veselili prvih snežink. Teh belih kristalnih lepotičk pa od nikoder. Padlo jih je le za prvi vzorec. Kot bi želele dvigovati napetost, niso in niso želele skočiti iz oblakov v vsej svoji veličini in količini ter razveseliti najmlajših umetnikov. Le-ti so komaj čakali, da pokažejo vso svojo domišljijo v najbolj nenavadnih snežnih skulpturah.

Bil je večer.  Naš junak Luka je nemo zrl skozi okno in rekel na glas: ”Kdaj bo letos pravi sneg? Saj bo že konec zime.” “Luka, saj se je šele dobro začela. Daj ji priložnost, da se izkaže,” ga je hitel tolažit Niki. Potem pa Luka vpraša nekaj čisto drugega: “Niki, kdaj gre mami v bolnico rodit dojenčka? Še koliko časa?” “Ja, lahko je tudi zdaj. Vem samo, da se to ne da čisto natančno planirati. Tako sta zadnjič razložila z očijem. Saj veš,” mu je modro odgovoril Niki. ”Koliko časa je pa ne bo?” je nadaljeval z vprašanji Luka. “Mislim, da ne bo dolgo. Kakšne 3 dni.” “Ah, to je cela večnost. Meni se zdi, da ima že precej debel trebuh. Upam, da ji ne bo dojenček padel ven,” je zaskrbljeno rekel Luka. “Ne bodi smešen Luka. To se ne zgodi tako.” “Ok.” Se je končno pomiril Luka. Tedaj sta v sobo vstopila nasmejana očka in mamica ter rekla: “Fanta, rodili bomo!” Luka ju je debelo pogledal in zaskrbljeno rekel: “A vidiš Niki, ven ji bo padel!” Očka ga je pogledal in hitro začel pojasnjevati, ko je ugotovil, kaj muči Luko. “Luka, z mamico greva v bolnico. Mamica bo rodila in ostala nekaj dni z dojenčkom v bolnici. Jaz pa pridem domov, takoj ko bo konec. Medtem vaju bo pazila babica. Ok?” Luku so se zasvetile oči in je bil hitro pomirjen. “Babi pride? No, potem pa kar pojdita. In dobro opravita.”  Objeli so se in si rekli: “Mi se imamo radi, radi, radi …” Niki in Luka sta jima priznala, da ju bosta vseeno pogrešala, še posebej mamico. Enako sta čutila tudi očka in mamica.

 

Naslednje jutro sta se naša junaka prebudila že zgodaj. Odhitela sta pogledat ali je očka še v postelji. Žal ga ni bilo. V kuhinji je babica že pridno pripravljala zajtrk. Vprašala sta jo: “Kje je oči? A je mami že rodila?” “Kako sta spala fanta?” ju je prijazno pozdravila babi. “Babi, no povej!” “Ni še rodila, ampak mislim, da bo kmalu. Če ne prej, pa sigurno do takrat, ko prideta iz šole.” Jima je hitela pojasnjevat babica. “Babi, jaz bom imel s sabo telefon in prosim, da me pokličeš, takoj ko bo kaj novega. Prav?” “Dogovorjeno Niki,” mu je pritrdila babica. “Zdaj pa pojejta. Čez 15 minut pride dedi in vaju pelje v šolo.”

Fanta sta cel dan mislila na mamico in očija. Komaj sta čakala šolski zvonec, ki je naznanil, da je pouka konec. Stekla sta proti šolskemu avtobusu in povedala šoferju, da je šla mamica rodit. Šofer je naredil izjemo in odpeljal domov najprej njiju. Hitela sta proti stanovanju in vstopila. “Babi, babi, a je že kaj novega?” “Na kavču je sedel njun očka z največjim nasmehom, kar sta ga videla. “Ja fanta. Čestitam!” “Oči! Si prišel? Kaj smo dobili oči? A je bratec?” je radovedno vprašal Luka. “Fanta, čestitam vama. Dobila sta sestrico.” Luka se je zasmejal in rekel: “Juhu juhu! Sestrico imam. Saj ni važno, kaj je.” Objel je očija. Niki pa  je veselo pripomnil: “O, super! Sigurno je najlepša princeska,” in se pridružil objemanju z očkom in Lukom. Bili so v drugem svetu, kjer čas ni obstajal. Zdaj so bili pomembni le oni trije – ‘Tre capo della famiglia’.

“Kako je pa mami? Kdaj prideta domov?” je prekinil tišino Luka. “Očka ga je pogledal in rekel: “Mamica je super. Zelo je bila pogumna. Jaz mislim, da prideta čez 3 dni.” “Oh, komaj čakam, da ju vidim.” Sta v en glas zavzdihnila junaka.

Trije dnevi so se vlekli kot jara kača. Tudi odštevanje noči ni pomagalo. V bolnici obiski niso bili dovoljeni, le očki so lahko prišli pogledati male sončke. Zato je očka pridno obiskoval mamico in dojenčico, ju fotografiral in potem doma prikazoval posnetke bratcema in ostali družini. Tako so popoldnevi kljub vsemu hitro minili. Končno je prišel dan, ko sta fanta pričakali dve punci. Ena velika in en majcena. Bratca sta se ob pogledu na malo štručko z gostimi črnimi laski popolnoma raznežila. Objela sta mamico in iz njiju je kar privrelo: “Kako je majhna. Pa luškana. Diši kot sveži kruhek. Tako ima nežno kožico. Joj, pa ta mali nosek. Celo bom pojedel. Mami, a jo lahko malo popestujem?” “Seveda Niki,” je veselo odgovorila mamica. “Mami, a imaš ti še enega dojenčka v trebuhu?” je razneženo situacijo prekinil Luka. Mamica se je zasmejala in odgovorila: “Ne, nimam Luka. Ampak včasih traja malo dlje, da se trebuh skrči nazaj, kot je bil prej.” “Aha. Sicer pa ne bi imel nič proti, da rodiš še enega dojenčka zame.” ”Ha ha ha,” sta se zasmejala mamica in očka. Luka je božal malo dlan in ponosno rekel: “Prijela me je za prst. Ha! Ve, da sem njen bratec. A ne?” “Seveda Luka.” In med njimi so se že spletle najtesnejše vezi, ki jih bodo držale skupaj do konca življenjskih avantur. “Niki! Greva! Sporočiti morava Kokiju, da sva dobila sestrico.” “Kar ti mu sporoči. Jaz se bom še malo stiskal z lepotičko.” Luka je sedel k računalniku in napisal Kokiju elektronsko sporočilo preko vesoljnega spleta.

“Dragi Koki, pred tremi dnevi sva dobila sestrico. Danes sta prišli z mamico domov. Zelo je majhna in luškana. Ima veliko črnih las in male prstke. Cela je za pojest. Res sem vesel. Nisem si mislil, da en tak mali človeček prinese toliko sreče in ljubezni. Vsi smo se popolnoma zaljubili v njo. Ne vem, če bi prenesel, da mi jo kdo odnese. Zato jo bom vedno čuval. No, ko bom utrujen, me bo zamenjal Niki. Kdaj boš spet prišel? Rad bi ti jo predstavil. Lep pozdrav, Luka.” V nekaj minutah je že prispel odgovor:       “Juhu juhu! To je super novica. Čestitam vam! Vsem iz srca. Dojenčki so darilo vesolja. Dojenčki so božji dar. So čista ljubezen. Dojenček ponazarja novo življenje. Zelo sem vesel, da ste srečni. Tudi jaz bom dobil sestrico čez nekaj mesecev. Vsak dan nekajkrat pobožam mamin trebušček in se z njo pogovarjam. Včasih ji tudi kaj zapojem ali zaigram na kitaro. Takrat se umiri, ne brca. Kot da bi poslušala glasbo, se mi zdi. Komaj čakam, da se rodi. Sobico smo že opremili, tako da je vse pripravljeno za njen prihod na naš planet.  Pridem kmalu. Lep pozdrav, Koki.”

“Hm, božji dar ali vesoljski? To pomeni, da sta bog in vesolje v dojenčkih? Se pravi, da je bog tudi v meni, tebi in starših. Koki, kaj mi hočeš povedati?” je radovedno vprašal Luka. “Luka, seveda. Vsi smo otroci vesolja. Božji otroci, če hočeš. Tako vam je na Zemlji lažje razumeti. To pomeni, da imamo vsi že od rojstva moč, s katero vplivamo na svoje življenje. A veš, kaj ti hočem povedati?” je Koki preveril Lukovo razumevanje. Luka mu je odgovoril: “Nisem čisto prepričan, če razumem. Mamica in očka sta mi to že enkrat omenjala, ampak se mi je zdelo malo čudno. Kako lahko jaz vplivam na svoje življenje?” “S svojimi odločitvami Luka. Saj se sam zjutraj odločiš ali boš danes dobre in vesele volje ali pa boš jezen, ker je treba vstati za v šolo. A se ti ne zdi škoda časa za jezo in slabo voljo v življenju? Kdaj se ti počutiš bolje, ko si jezen ali ko si vesel?” “Ja, ko sem vesel, seveda. Zdaj razumem. In imaš prav. Niso krivi starši ali pa šola za slabo voljo. Sam sem se odločil zanjo. Ampak če si tak po naravi, je to težko. A veš, če te recimo hitro kaj razjezi.” “Luka, v tistem trenutku pomisli na neko res veselo in srečno dogodivščino. Na primer, pomisli na sestrico, ki te stisne za prst in se ti nasmeje. Potem boš občutil srečo in veselje, tudi ko te napade jeza. S pomočjo veselih misli jo boš premagal in boš zmagovalec.” Luka se je nasmehnil in mu odpisal: “Prav imaš. Res je. Zato pa imam glavo, a ne? Ha ha ha … hecam se. Hvala ti. Bom poskusil in ti poročal naslednjič. Lepo se imej in kmalu nas obišči!”

Luka je odletel do Nikija in mu povedal, vse kar sta si s Kokijem  dopisovala. Niki se je strinjal s Kokijem in dodal: “No, takole bova naredila. Ko boš jezen ti, te bom na vesele misli spomnil jaz. In ko bom jezen jaz, me boš na vesele misli opomnil ti. Ok?” “Dogovorjeno!” mu je odločno pritrdil Luka. Pogledala sta sestrico, ki je spala in si tiho šepetala: “Kot en polhek je, ko spi. A ne Niki?” “Meni se zdi kot mali angelček. Uh, kako sem vesel, da jo imamo. Ti?” “Itak!” mu je pritrdil Luka. Počasi sta se odpravila v kuhinjo preverit, če bosta našla kaj za pod zob. Mmm, je dišalo. Seveda. Babica je spekla palačinke. Palačinke z rjavim sladkorjem ali pa nutello. No tudi z marmelado so dobre. Usedla sta se za mizo in veselo jedla poslastico tistega dne. Razmišljala sta, kaj se lahko počne z dojenčki. Saj samo spijo.

Ampak tudi v tem je čar. Opazovati speče in spokojne angelčke. Občasno se jim na obrazu nariše nasmešek do ušes, drugič zaskrbljen izraz. In seveda kakšen glasen vzdih in stok. Ja, to so sanje. Uh, ko bi jih le videli. Morda je bolje tako. Sanje so zavite v tančico skrivnostnosti, ki se razkrijejo res posebnim ljudem. In prav je tako!

 

Palačinke z limono (za pribl. 20 kosov)

3 jajca
2 kozarca (½ l) sojinega ali riževega mleka

pribl. 8 jušnih žlic polnozrnate moke

2 čajni žlici rjavega sladkorja

ščepec cimeta
sok ½ limone

Dobro premešaš vse sestavine. V ponvi segreješ kokosovo maslo in ko se maslo segreje, vliješ 1 zajemalko testa. Ponev obračaš, da se testo porazdeli po celi površini v obliki polne lune. Ko testo zarumeni (rahlo porjavi) na eni strani ga obrneš, da se speče še na drugi strani. Po pečeni palačniki posuješ čajno žličko ali dve rjavega sladkorja ter pokapaš z limoninim sokom. Zarolaš in uživaš v sladko svežem okusu. Njami. ;) Dober tek.!

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo