KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Koki zapelje prijatelja okrog Zemlje

modri planet copy
Objavljeno: 3. april 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Življenje hiti, se zdi. Vendar tisti trenutek, ko zaustavimo tempo in se ozremo levo ali desno, opazimo drobne malenkosti, ki sestavljajo življenje. Lahko je preprosti nasmeh mimoidočega, objem otroka pred odhodom v šolo ali vrtec ali iskreni ‘rad te imam’ nekoga bližnjega. Kaj pa če ustavimo čas? Kaj vse bi naredili, si privoščili?

Naši junaki so tokratno dogodivščino začeli že preko vesoljnega spleta. Dogovorili so se za najbolj razburljivo avanturo do zdaj. ”Draga prijatelja, tokrat vaju peljem na potep z malo vesoljsko ladjico kar v atmosfero.” “Kaaaj?” je Luka presenečeno komentiral Kokijev stavek. “Peljal vaju bom na ogled vašega planeta iz vesolja, da se prepričata o njegovi edinstvenosti tudi sama.” “Vov. To je noro! Kdaj prideš?”  je nestrpno vprašal Niki. “Jutri zjutraj. Potrebovali bomo malo več časa. Lepo se imejta do takrat. Se vidimo, Koki.” Z velikim nasmeškom na obrazu sta naša junaka hitela iskati knjige, ki so govorile o kontinentih Zemlje. Ogledovala sta si slike in prebirala zanimivosti. Zaspala sta s polno glavo informacij in celo noč stiskala v naročju  knjigo, kot da bi želela, da njena vsebina steka v njune sanje.

Naslednje jutro sta se prebudila in odhitela k staršem v posteljo: “Mami, oči, danes bova videla Zemljo.” “Kaj? Ja seveda, saj jo gledata vsak dan.” “Ma neee! S Kokijem bomo poleteli okrog Zemlje.” “Kaaaaj?” Se je oglasil tudi zaspani očka. “Kako to mislita?” Fanta sta se spogledala, pogoltnila slino in odgovorila: “Hja, veš oči, taka priložnost se ne ponudi vsakemu. Kaj bi naredil ti, kot otrok, če bi ti prijatelj ponudil vožnjo okrog Zemlje?” Mamica se je nasmehnila sinovi iznajdljivosti in pogledala moža s hudomušnim nasmeškom. Očka je zardel, se zamislil in previdno odgovoril: “Ooh ja, vem, kako se počutita. Ampak vedita, da vaju imava z mamico najrajši na svetu in vsa najina skrb izhaja vedno iz ljubezni. Takole se bomo dogovorili. Ko pride Koki, se bomo skupaj pogovorili. Prav?”

Fanta sta žalostno zapustila spalnico staršev in komentirala: “Saj vem, da naju ne bosta pustila. Vedno najdeta kakšen izgovor.” “Luka, ne bodi črnogled. Zdaj imava priložnost preveriti Kokijev nasvet o veselih mislih. Jaz si bom predstavljal, kako pomagam Kokiju usmerjati malo vesoljsko ladjico, ti pa misli na to, kako fotografiraš Zemljo iz vesolja.” Tako je Niki tolažil svojega brata in delno tudi sebe. “Prav imaš. Saj nimam kaj izgubiti. Super predlog. Pridi. Pripraviva jima zajtrk in ga odnesiva v posteljo.” “Zmenjeno.”

Fanta sta s postrežbo v postelji pocrkljala svoje starše in hkrati poskušala omehčati njuno skrb. Medtem je na terasi skoraj neslišno pristal tudi naš modri prijatelj. Cela družinica se je počasi skobacala proti dnevnemu prostoru. Na oknu so zagledali nasmejan obraz in se razveselili njegovega obiska: “Kokiiii!” sta v en glas zaklicala brata in mu hitela odpirati teraso. “Živijo fanta! Sta pripravljena na najboljšo dogodivščino?” Brata sta se namuznila in pogledala starše, predvsem očka. Očka jih je gledal, pristopil bližje in rekel: “Vi ste moji junaki! Vsi trije! Ko bi le midva z mamico imela tako srečo, da bi poletela v vesolje, bilo bi kar neverjetno.” “Saj ni problema. Enkrat pridem po vas s starši in našo veliko vesoljsko ladjo ter vas peljem na izlet ali pa k nam domov, na naš planet.” “Vov, to bi bilo super!” se je oglasila mamica. ”Ne skrbite. Do večera bomo nazaj,” se je Koki trudil prepričati prijateljeve starše. “Prav. Naj vam bo. Saj ste že dovolj veliki. Kateri bo snemal s kamero, da bova tudi z mamico uživala?” “Jaz bom!” se je oglasil Luka in pomežiknil Nikiju. Njun načrt o veselih mislih je deloval. Vau!

Trije junaki so izginili za težkimi vrati male vesoljske ladjice, pomahali so staršem in kar vriskali od veselja: “Juhu, juhu!” so zaklicali in si stisnili po eno petko. Namestili so se v udobne naslonjače, si pripeli varnostne pasove in pred seboj opazovali lepo deželo, ki je postajala vedno manjša. Koki je usmerjal svojo vesoljsko ladjico kot profesionalni pilot. Niki je z zanimanjem opazoval vse ukaze in upal, da bo imel kmalu priložnost preizkusiti komandno ploščo tudi sam.

Pred njimi je nastajalo pravo umetniško platno zeleno-rjavih površin, z občasnimi, kačam podobnimi modrimi vijugami. Kot bi se z njimi igral slikar in svojo umetnijo sproti risal in pomanjševal.

Koki je zaprosil Nikija, da upravlja pomožna motorja, ker se bodo s tem hitreje prebili skozi atmosfero do vesolja. ”Kaj je atmosfera?” je radovedno vprašal Luka. “To je zrak okrog Zemlje, ki vodi v vesoljski prostor,” mu je modro odgovoril Koki. Drveli so proti nebu kot raketa in nenadoma se je pred njimi razprostrlo veličastno, kot noč temno, vesolje. Posuto je bilo s tisoč zvezdami, ki so sijale in vabile s svojo lepoto kot morske deklice. “Oooo” in “vauuu” je bilo edino kar sta uspela izdaviti naša junaka. “Vesolje je neverjetno! Prav čarobno je.” “Ja, in tako skrivnostno. Le koliko neznanih planetov nam skriva? In živih bitij?” sta pogled pred sabo komentirala očarana Zemljana. Koki se je le skrivnostno nasmehnil in rekel: “Poglejta. Vama je všeč?” “Neverjetno. V živo je še lepši. Kakšno srečo imava, da živiva na tako lepem planetu!” sta pogled proti Zemlji komentirala brata.

“Poglej, tam je Amerika! Kako je velika.” “Zdaj bomo zagledali Azijo. Mogoče bomo videli celo Kitajski zid. A veš, da je star že več kot 2000 let in dolg čez 3000 kilometrov?” Koki je z zanimanjem poslušal pogovor obeh prijateljev. Pri Kitajskem zidu pa je le dodal: “Na vesoljnem spletu sem prebral, da je še daljši. Del zidu naj bi našli v puščavi Gobi in skupaj s tem naj bi bil dolg okrog 8000 kilometrov.” “Uh, to pa je sigurno najdaljši in najstarejši zid, kar jih poznam,” je dodal Luka. “A misliš, da bomo videli piramide?” “Ne verjamem, reko Nil v Afriki pa sigurno,” je Niki modro odgovoril svojemu bratu.

”Fanta, katere afriške živali so vama najbolj všeč, ko smo ravno pri Afriki?” “Hm. Težko bi rekel le eno,“ je prvi spregovoril Luka. “Všeč so mi levi, ker predstavljajo kralja živali.” “Luka, a veš, da v družini levov in levinj za hrano ne skrbijo levi temveč levinje.” “A res?” “Res. One lovijo in priskrbijo hrano za celo krdelo.“ “No, to pojasni marsikaj. Od tod naziv kralj živali. To je čisto kraljevski način življenja. In kaj levi počnejo?” je Luka vprašal svojega brata, vseveda. “Levi čuvajo svoje krdelo in ga branijo pred vsiljivci. Oni poskrbijo, da se družina počuti varno.” “Lepo. Tudi jaz bom kralj, ko bom odrastel. Moja žena bo kuhala, jaz jo bom pa čuval.”  “Ha ha ha,” sta se mu smejala Koki in Niki.

Prijatelji so svojo dogodivščino nadaljevali z mnogimi prisrčnimi dialogi o živalskih vrstah, ozonskih luknjah in doživeli čisto pravi meteorski dež. Kako so zaključili vožnjo okrog Zemlje, boste izvedeli v drugem delu istoimenske zgodbice. Ne zamudite!

 

RECEPT:

Piščančji paprikaš

 

½ kg piščančjih prsi (razrezanih na manjše kose)

1 čebula

1 velika zelena paprika (narezana na rezance)

2 korenčka

2-3 zrela paradižnika

peteršilj

začimbe: sol, poper, rožmarin, origano

 

V posodi na oljčnem olju prepražimo sesekljano čebulo in dodamo korenček. Ko se malo poduši, dodaš meso. Paziš, da se z mešanjem ali ‘šejkanjem’ posode, ne prižge. Najprej dodaš papriko, nato na drobno sesekljan paradižnik. Posoliš, popopraš in dodaš rožmarin ter origano. Pustiš, da se počasi duši in ko izhlapi ves sok, zaliješ z 2−3 dl vode. Omako zgostiš z žlico moke, razredčene v kozarcu vode. Pomešaš in pustiš, da se kuha cca 15 min. Na koncu dodaš svež peteršilj. Zraven se prileže pire krompir ali široki rezanci. Njami! Dober tek! :)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo