KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Vesoljski paintball in energija dreves

little robot copy
Objavljeno: 13. marec 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Skoraj vsi imamo najljubši dan v tednu. Dan, ki zaključi delovni teden in odpre na široko vrata vikendu. Takrat je čas za druženje s prijatelji, malo večjo mero športnih aktivnosti ali za preprosti počitek v družbi najbližjih.

Niki in Luka, sta po prihodu iz šole pogledala v nabiralnik elektronske pošte in odkrila, da ju tam čaka novo e-sporočilo njunega prijatelja Kokija. “O, tokrat naju je Koki prehitel.” “Res?” je Luka radovedno pogledal svojega brata. “Res. Poslušaj, kaj pravi. Draga prijatelja, prihajam na obisk. Upam, da bosta doma. S seboj prinesem robota, ki cilja vse bližnje z barvastimi kroglicami. Zabavno bo, bosta videla.”

Niki je pogledal svojega brata, mu pomežiknil in komentiral Kokijevo sporočilo: “Kulsko. To me spominja na paintball. In tebe?” “Seveda. Greva se preobleč in pripravit najin ‘naboj’.”Kmalu zatem, je Koki pristal z malo vesoljsko ladjo na terasi. Prijatelja sta se razveselila njegovega prihoda.  Pripravila sta mu zasedo. Pustila sta odprta vrata terase in mu s pisanimi bonboni namestila sled po tleh, ki je vodila do njune sobe. Koki je sledil pisani poti in se z radovednostjo približeval vratom prijateljeve sobe. Počasi jih je odprl in tedaj so v njega skočila vsa plišasta bitja, kar jih je premogel dom njegovih dveh prijateljev. Vsi trije so prasnili v smeh in se povaljali po mehkih pliškotih.

Prvi je spregovoril Koki: “Sta mislila, da vaju bo moj robotek kar takoj naciljal, kaj?” “He,he! Za vsak slučaj sva bila pripravljena na vse. Saj veš, kaj pravijo, najboljša obramba je napad.” “No, ne bi rekel,” je nadaljeval Koki. ”Kaj pa ti misliš?” je zahteval odgovor Luka. “Na našem planetu ne poznamo bojev. Saj vesta. Življenje je prelepo in prekratko, da bi ga zapravljali za pretepanje ali kreganje. Že od malega smo navajeni povedati, kaj čutimo in želimo in pri tem nas starši zelo spodbujajo. Seveda to ne pomeni, da lahko to izkoriščamo, ampak spoštujemo drug drugega. Starši nas jemljejo kot sebi enake in nam pustijo ves čas, ki ga potrebujemo za raziskovanje, učenje že najbolj osnovnih stvari.” “Uh,” se je oglasil Luka. “ Pri nas se zdi, kot da je čas naš gospodar. Odraslim se vedno mudi.” “To drži, dokler boste vsi tako mislili. Ko pa enkrat rečeš, imam dovolj časa, se zadeve uredijo same od sebe.” “Hm, bom razmislil, kako prodati to idejo staršem.” Je vskočil v pogovor tudi Niki.

“Pojdimo v gozd, drugače bomo preveč umazali vaše stanovanje,” je predlagal Koki. Odpravili so se kar s Kokijevo vesoljsko ladjico, kar je njihovo avanturo še bolj popestrilo. Med kratkim poletom se je oglasil Luka: ”Kako so lepa drevesa! Ne morem verjeti, da je potrebno posekati drevo, zato da imamo ljudje papir. Koki, pri vas tudi sekate drevesa?” “Ne. Imamo računalniške tablice za risanje in pisanje. Te so kot zvezki računalniki, le da je pred tabo ves čas 1 stran, katere vsebino shranjuješ.” “Ja, to je v bistvu I-pad.” “He, he! Ja, približno tako. Pri nas je razlika v tem, da imamo doma in po šolah povsod naprave, ki se povezujejo z našimi tablicami. Tako lahko učitelji in starši pregledujejo naše naloge. Snov se iz table zapisuje tudi v naše tablice. “To je pa kulsko,” je rekel Niki.

“Kako pa potem rišete umetniške slike?” ni bil z odgovorom zadovoljen Luka. “Velikokrat se zgodi, da kakšna drevesa sama padejo zaradi starosti ali pa kakšne nevihte. Potem jih posebna služba pobira z letečimi kamiončki po celem planetu in iz teh dreves naredijo res poseben papir, namenjen umetniškemu ustvarjanju. Le-tega je ravno dovolj za vse, ki si želijo ustvarjati.” “Vedno bolj mi je všeč ta vaš planet,” je rekel Niki. “Tudi meni,” se je strinjal z njim Luka.

Koki je parkiral vesoljsko ladjico na vrhu hribčka in pričel razlagati pravila igre: “Takole, robota bom postavil na sredino, naša naloga pa je, da se čim bolj spretno izmikamo njegovim mini žogicam napolnjenih z barvo. Od njega in okrog njega moramo biti oddaljeni približno 5 metrov. Sta pripravljena?” “Seveda,” sta rekla brata. Koki je z upravljalcem vklopil robota, ki je z veliko hitrostjo pričel s ciljanjem treh junakov. Ti so skakali za drevesa, se izmikali barvnim pikam in upali, da jih nobena ne zadane. Robotek je ciljal kot pravi profesionalec. Zdaj je oplazil Luko, naslednji trenutek Nikija in nazadnje tudi Kokija. Od skakanja in izmikanja so se fantje že pošteno utrudili in postali nepazljivi. Robotek je izpustil barvni rafal proti vsakemu od njih in zadel vse naenkrat. Tedaj sta brata zavpila, dovolj bo! Koki je v istem trenutku izklopil robotka in pokukal izza drevesa. Pred sabo je zagledali dve pikčasti postavi in komajda v njih prepoznal svoja prijatelja. Vsi so se pričeli krohotati, saj so bili podobni luknjastemu siru z barvnimi luknjami.

Zadihani so obsedeli sredi gozda in se strinjali: “To je bilo noro!” “Ojoj,” je vzkliknil Niki, “popackali smo tudi drevesa.” Nič hudega. To je naravna barva in se izpira z dežjem. Ni strupena za naravo.” Je hitel razlagati Koki. “Vi pa res mislite na vse,” je pripomnil Luka in nadaljeval. ”Zanima me, koliko dreves posekajo za 1 papir?” “Ne vem, za en papir, vem pa, da za eno tono belega papirja posekajo 24 dreves. No, naj poenostavim,” je nadaljeval Niki. ”Za tiskanje najbolj prodajanega nedeljskega časopisa na svetu posekajo 500.000 dreves. In to za vsako številko. Če bi na primer reciklirali ves časopis na svetu, bi rešili 250 milijonov dreves na leto.” “Se pravi … reciklirajte! Z reciklažo 1 tone papirja rešiš vsaj 20 dreves,” je dodal Koki. ”Res je. S tem, ko rešiš drevo, rešuješ tudi zrak, ki ga dihamo. Rastline predelajo onesnažen zrak spet v čist zrak, da ga človek lahko diha. Le kaj bi se zgodilo, če bi posekali čisto vsa drevesa? ” je nadaljeval Niki. Luka pa je žalostno pripomnil: “Ja, umrli bi, ker ne bi imeli, kaj dihati. Fantje, takole bomo naredili. Najprej bomo doma ves papir in časopis, ki ga več ne potrebujemo, zbirali za šolske akcije. Potem bomo pa vse to, kar vemo o drevesih, povedali naprej prijateljem in sorodnikom. Da se zbudijo tudi ostali.” “Super! To mi je všeč pri vama. Vedno sta za akcijo,” ju je pohvalil Koki.

“Zdaj bom pa objel eno drevo,” je nenadoma rekel Luka.” Tudi jaz ga bom,” se mu je pridružil Niki. “In jaz,” je rekel tudi Koki. “Ali vesta, da drevesa za vsak objem, podarijo nazaj energijo?” je rekel Koki in se nasmehnil. “Res je. Čutim neko moč,” je rekel Luka. “ Hm, tudi jaz nekaj čutim. Ne vem, kaj točno je to, ampak se super počutim. Juhu, juhu!” je zavriskal Niki. “Joj,” je rekel Luka. “Meni že pošteno kruli v želodcu.” Tudi nama,” sta se zasmejala druga dva junaka. Pohiteli so v vesoljsko ladjo in se prepusti zelenemu pogledu pod njimi. Doma jih je pričakal opojni vonj lazanje. Zatopili so se v slastne mesno-sirne grižljaje in kar cmokali od zadovoljstva. Bili so veseli, da je za njimi še ena zabavna dogodivščina.

Res so lepa drevesa. Le koliko zgodb so že videla, a jih ne morejo povedati. So najzvestejši opazovalci prav vsakega mimoidočega. Razumejo neizrečene misli in ti vrnejo energijo za vsak objem. Resnično. Deluje. In če ti kakšen mimoidoči nameni pogled z vprašajem nad glavo, ga le povabi zraven. Verjetno še ni slišal za darilo dreves, ki se mu reče energija.

 

RECEPT:

Lazanja

 

Omaka za bešamel:

4 žlice masla

3 žlice moke

¾ l mleka

pol neškropljene limonine lupine

3 lističe sveže bazilike (po želji)

suhi origano, sol in poper

2 žlici masla za premaz pekača

12−14 napol skuhanih listov lazanje (če so neskuhani, je na koncu lazanja bolj čvrsta)

 

Na blagi temperaturi raztopiš maslo, počasi dodajaš moko in hitro mešaš, najbolje s kuhalnico, da se moka popraži, a ne porumeni. Doliješ mleko in mešaš. Dodaš limonino lupinico in pustiš cca 10 min, da se omaka malce zgosti. Malo spočiješ mišice od mešanja  in ponovno vklopiš ročni mešalnik, najbolje z metlico za sneg. Na koncu pobereš limonino lupinico in začiniš (origano, bazilika, sol, poper).

 

Omaka bolognese:

Recept zanjo se nahaja na koncu zgodbice: http://www.koki.si/koki-ne-pride-na-obisk-zaradi-vesoljske-sole/

 

Prižgeš pečico na 180oC. Izbereš globlji pekač, lahko tudi stekleni in ga premažeš s stopljenim maslom. Zatem je na vrsti kreativni del. Zlagaš vse sestavine, kot bi gradil hiško. Najprej je na vrsti malo bešamela, zatem listi lazanje, na njo daš omako bolognese in spet bešamel, lazanje ragu, bešamel … Končaš vedno z bešamelom. ‘Hiško’ postaviš v pečico in pečeš cca 30 min. Nato čez in čez posipaš sir in postaviš še za 10 minut v pečico. Ko je lazanja gotova, jo postrežeš in se prepustiš gurmanskemu užitku. Zraven se prileže tudi skleda zelene solate in kozarec rdečega. Njami. :) Dober tek!

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2018 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo