KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Koki preseneti prijatelje s piknikom na snegu

rocket copy
Objavljeno: 6. marec 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Narava odeta v belo odejo pričara spokojnost in tišino, ki se v mrzlih dneh še kako prileže. Spominja na zasluženo zimsko spanje po cvetočem poletju in rodovitni jeseni. A bela odeja vabi v svoje naročje najmlajše kiparje, da se prepustijo svoji razigranosti in kreativnosti. Tukaj nastopi vsem dobro znana dama Domišljija, ki zažari v vsem svojem sijaju.

Končno je tu vikend, čas za počitek, igro in malo daljše druženje z družino. Naša junaka sta razmišljala, kakšen načrt bi pripravila tokrat. Hitro sta dobila idejo in jo napisala Kokiju v povabilu na obisk. “Dragi Koki, pri nas je zapadlo 1m snega, ravno prav za sankanje, izdelovanje sneženega moža in še kakšnega snežnega obračuna s kepasto municijo. Prideš? Lepo te pozdravljava, Luka in Niki.”  V treh minutah sta že prejela odgovor. “Vov, tale vesoljni splet dejansko deluje s svetlobno hitrostjo. Preberi, kaj piše.” Je radovedno rekel Luka svojemu bratu. “Draga prijatelja, z veseljem pridrvim. Jutri po zajtrku? Potem bomo imeli cel dan čas za snežne vragolije. S seboj prinesem ‘Sport Billy’ samonapihljive sani za spuste po hribčkih. Lahko bi imeli piknik na snegu. Kaj pravita? Juhu, juhu! Komaj čakam. Pozdrav, Koki.” Ko sta fanta prebrala zadnji stavek, sta se nasmejala in se zamislila, kakšne bodo te super sani. “Super! Sport Billy sani in piknik na snegu? Zakaj pa ne. Tudi jaz komaj čakam. Greva preverit situacijo s starši in si rezervirat čas za vragolije.” Fanta sta našla starše v dnevni sobi in nemudoma vprašala: “Mami, oči a se gremo jutri sankat?” “Hm, dobra ideja. Lahko gremo na izlet na Pokljuko,” so se z njima strinjali starši.

Naslednje jutro sta se naša junaka prebudila že zgodaj, saj sta vzela zastavljen načrt popolnoma resno. Potrebno je bilo pripraviti vso snežno opremo in pozajtrkovati, da so bili do Kokijevega prihoda vsi nared. Pridružila se jim je tudi starejša sestra, ki sicer ni živela pri njih, a se je rade volje udeležila podobnih avanturističnih podvigov svojih dveh bratov. Velikokrat je s kakšno svojo idejo še bolj popestrila zabavne dogodivščine.

 

Koki je pristal tiho na snežni odeji terase in hitro zaprl vrata za sabo. Fantje so bili ponovnega snidenja zelo veseli. Vsi skupaj so spili topel čaj in se začeli pripravljati za odhod. Tedaj pa reče Koki: “Kaj ko bi mi odleteli proti sankališču z mojo vesoljsko ladjico?” Nikiju in Luki so se zasvetile oči in oba sta uperila pogled proti staršem. Nad njunimi glavami se je prikazal velik vprašaj in v očeh je zasijalo največje upanje. Takemu pogledu je nemogoče reči ne. Njuni starši so rahlo prebledeli, se spogledali in se s pogledi zedinili: “No, pa naj bo. Ampak prosim, da voziš previdno Koki. In drži se avtoceste. V navigacijo vtipkaj Pokljuka. Dobimo se pri starem hotelu Jelka. Ok?” jim je dajal navodila zaskrbljeni oči. ”Zmenjeno!” so mu pritrdili vsi trije v en glas. Na obrazih se jim je zarisal nasmeh do ušes. Svojega vznemirjenja niso mogli skriti, sicer pa ni bilo razloga, da bi ga.

Po kovinskih stopnicah so izginili za težkimi vrati, ki so se zaprla avtomatsko. Namestili so se v udobne naslonjače in si pripeli varnostne pasove. Luka je bil nad razgledom skozi veliko okno nad nadzorno ploščo popolnoma navdušen. Z veliko radovednostjo je opazoval Kokija, ki je vklapljal komandne gumbe. Koki ju je opozoril: “Držita se, poleteli bomo!” Niki je zaploskal in rekel: “Vov, kako majhne hiše. Poglej, tam je naš avto. Kakšen je kot en hrošček.” Fantje so se zasmejali in uživali nad nevsakdanjim pogledom. Tedaj pa Luka opazi nenavadno kot valj veliko reč s pritrjenim pokrovom na vrhu. ”Koki, kaj je tole?” Koki se je zahihital in rekel: “To je moje presenečenje. No, ko je moja mami slišala, kako me vedno nahranite, je rekla, da bo tokrat ona pripravila eno jed. Zaupal sem ji naš načrt in kot naročeno je rekla, da nam pripravi vesoljsko obarco, da se pogrejemo na snegu. Od tod moja ideja o pikniku na snegu.“ “Carsko!” je slastno novico komentiral Luka.

“Poglej!” se tedaj oglasi Niki. “To je Blejsko jezero z otočkom. Kako lepo je, snežinke padajo! Ali vesta, da imajo snežinke ponavadi 6 krakov in da vsak od njih nastaja samostojno med padanjem skozi oblak? Obstaja polno različnih oblik snežink in skoraj nikoli nista dve enaki. Že zaradi spremembe temperature med samim padanjem na zemljo. “Hm … zanimivo,” je rekel Luka. “Nisem vedel.” Koki je prikimal Luki in rekel: “Prispeli smo. Zdaj vama bom lahko pokazal svoje samonapihljive sanke.” “Juhu, juhu!” je zavriskal Luka. Fantje so stekli iz vesoljske ladjice in se vrgli v sneg. Koki je na tla postavil kot nahrbtnik veliko blazino in pritisnil na oranžni gumb. Iz blazine je skočila večja blazina in se sunkovito napihnila ter preoblikovala. Pred korenjaki so stale čisto prave sani. Podobne so bile motornim, le bolj udobne. Vsi trije so jih zajahali in se spustili po hribčku navzdol. Ooo, kako so drvele! Kot bi imele raketni pogon. Za njimi se je kar kadilo od snega. Zaustavili so se šele s skokom v sneg. “Vov! To je pa bil spust,” se je oglasil Luka. Zasmejali so se in se odpravili proti vrhu hriba po še eno raketno izkušnjo.

Na vrhu hriba jim je že mahala Nikijieva in Lukova sestra ter njuni starši. Ko so fantje privlekli sani na vrh, so vsi trije gledalci pohvalili njihov spust in izjemne sani. Tudi punci sta se hoteli preizkusiti v navigaciji “Sport Billy” sani. Fantje so jima pomenljivo prikimali in se skrivnostno namuznili. Punci sta se spustili iz varnega zavetja in švignili kot raketa. Toda že čez nekaj metrov se je zaslišal glasen krik in puf … in že sta izginili v velikem kupu snega. “Ojoj,” je zaskrbelo Kokija. Vsi štirje so odleteli proti njima in zagledali le dva para nog, ki štrlita iz snega. Kaj kmalu sta se ven izkobacali dve snežni ženski in se krohotali na ves glas. Od smeha nista mogli niti vstati. Leže sta si stisnili po eno petko in se popolnoma prepustili napadu smeha. Upravičeno. “Sta nam pa dali vetra,” je rekel Niki. “Ja mene je že fejst skrbelo,” se je oglasil tudi oči. “Pridite. Imam ravno pravšnje presenečenje, da se pogrejemo.” Je zaključil zasneženo sankanje Koki. Pred malo vesoljsko ladjico je na snegu pripravil čisto pravi piknik, z vsem kar paše zraven; tudi nepremočljivo odejo, preko katere je položil toplo in mehko piknik dekico. Vsak je dobil svoj pribor, prtiček in veliko skodelico prave vesoljske obarce. “Ho, tole pa je presenečenje Koki” je veselo pripomnila Lukova in Nikijeva sestra. Nastopila je tišina, vsak je vzel svojo skodelico in se zatopil v opojni okus konkretne juhe z nekaj koščki piščančjega mesa in zelenjave. Slišalo se je le občasno cmokanje in komentarji o okusno pripravljeni obarci.

Koki se je nasmehnil in rekel: “Ta obarca je nekaj posebnega. Moja mami doda vedno ščepec posebne začimbe. “A res, kakšne pa?” je radovedno vprašala Nikijeva in Lukova mama. “Ja, ljubezni. Pravi, da se kuhanje brez ljubezni občuti v hrani. Le-ta je brez okusa, brez tiste pike na i.” “To se pa popolnoma strinjam,” mu je pritrdila prijateljeva mama. Počasi se je dan prevesil v večer. Vsi skupaj so pospravili piknik rekvizite in se zahvalili Kokiju za slastno presenečenje ter super vožnjo. “Hvala za super avanturo. Užival sem. Zdaj pa šibam nazaj, da ujamem še nekaj trenutkov s svojo družino.” Pozdravili so se s Kokijem in mu mahali, dokler ni postal majhen kot zvezda na nebu.

O, ja. Enkrat bo prišel z veliko vesoljsko ladjo in popeljal na izlet celo družino svojih dveh prijateljev. In kdo ve, mogoče jih odpelje tudi do svojega planeta. Planeta Kros, tako podobnega planetu Zemlja, a spet popolnoma drugačnega zaradi svojih običajev.

 

RECEPT:

Vesoljska obarca

 

1 čebula

3−4 srednje velike korenčke

1 piščančje prsi s kostjo (razrežemo na 6 manjših kosov)

3 piščančje perutničke

2−3 žlice oljčnega olja

sol, poper, sveži peteršilj

1 žlico moke

 

Za žličnike:

1−2 jajca

8−10 žlic moke

malo oljčnega olja

1 dl vode

 

Na segretem olju popražiš nasekljano čebulo in narezan korenček. Ko čebula zastekli, dodaš piščančje meso in ga opražiš z obeh strani. Paziš, da se čebula ne prime, po potrebi dodaš malce vode. Ko je meso popečeno, doliješ cca 2−3 l mlačne vode, posoliš in pustiš, da se kuha na zmanjšanem ognju cca 30 min. Na koncu obaro zgostiš: v 1/2 dl mlačne vode zmešaš 1 žlico moke, da se razpusti. Dodaš k obari in pustiš še cca 10 min, da se kuha. V obari se priležejo tudi žličniki. V posodici vbiješ jajca, jih zmešaš, posoliš, doliješ vodo in dodajaš moko. Maso mešaš z vilicami, da se zgosti. Na koncu dodaš olje. Pustiš stati 10 min. Z jušno žlico jih spuščaš v vrelo obaro. Pred ponovnim zajemanjem mase, pomočiš žlico v vročo obaro. Kuhajo se cca 15 min. Pred koncem popopraš in dodaš na drobno sesekljan peteršilj in šetrajko (lahko tudi malo origana). Postrežeš in uživaš. Dober tek!

 

 

 

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo