KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Koki pravi sebe moraš imeti rad

heart-in-hands
Objavljeno: 18. junij 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Temni oblaki na nebu preženejo velike in male prebivalce našega planeta v svoje varne ‘votlinice’. Nekaj pogumnih pa jih kljub temu ostane na prostem in radovedno opazuje združevanje velikih oblakov v prave črne velikane. In ti velikani vzbujajo v opazovalcih spoštovanje. Spoštovanje do matere narave, ki se na vsakem koraku kaže v vsej svoji veličini.

Luka je gledal skozi šolsko okno in nestrpno čakal zvonec, ki bo naznanil, da je pouka za ta dan konec. Ta dan je bil resnično naporen. Še zadnje ocenjevanje je za njim. Uh, kako težko je sedeti pri miru in zbrano poslušati učiteljico. Še posebej ko tvoji možgančki delajo hitro kot Ferrari. Potem so zavore v glavi prepočasne. “Ciiiiin,” je zadonel zvok zvonca in otroci so planili iz šole proti domu. Na poti domov je Luka premleval, kako bo povedal staršem, da se pri enem predmetu ni izkazal ravno tako kot bi se ‘moral’. Včasih je kar težko izpolniti vsa pričakovanja staršev in šole. Toliko bolj zanimivih stvari bi lahko počeli kot hodili v šolo in ubogali starše. Ampak čar je ravno v tem – tisto, česar nimaš na voljo v izobilju ali pa je celo prepovedano, je najbolj mikavno na tem svetu. Se strinjaš?

Luka je pomislil na svojega modrega prijatelja in si zaželel njegove pomoči. Ja, on bi gotovo vedel, kako rešiti nastalo situacijo. Z bratom sta mu poslala pošto prek vesoljnega spleta in Koki jima je odgovoril :” Prijatelji so tudi zato, da pomagajo, ko si v stiski. Seveda pridem.” Koki je pribrzel s svojo malo vesoljsko ladjo in pristal, kot ponavadi, na terasi stanovanja prijateljev. Odšli so na sprehod čez travnik. Nad njimi je bilo temno nebo, podobne misli so jim rojile tudi po glavah.

“Kako naj jima razložim, da sem dobil slabšo oceno zato, ker sem raje počel kaj drugega?” je spraševal Luka na glas. “Povedati jima moraš po pravici. V katerem predmetu si pa dober?” se je trudil Koki. “Dober sem v matematiki, likovnem pouku in kitari. No, vsaj jaz tako mislim.” “In ti, Niki?” je Koki ogovoril Lukovega brata. “Tudi jaz sem dober v matematiki, angleščini in na urah za synthesizer,”mu je odgovoril Niki. “Vidita. Super sta. Pač nismo vsi v vsem dobri. Zato je pomembno, da negujeta tisto, v čemer sta dobra. Tam, kjer vama gre slabše, se pa bolj potrudita,” ju je bodril modri prijatelj.

Zagledali so se v temno nebo in opazovali kreganje oblakov, iz katerih se je občasno zabliskalo. Ti oblaki so bili res vročekrvni. Zdelo se je, kot da potrebujejo objem za pomiritev od malih opazovalcev daleč spodaj. Naši trije junaki so bili neustrašni in niso bežali pred njimi.

“Jaz mislim, da nisem ravno najbolj brihten,” se je nenadoma oglasil Niki. “Tudi jaz,” mu je odločno pritrdil Luka. Koki ni mogel verjeti svojim ušesom, zato se je ustavil in pričel govoriti precej bolj glasno kot ponavadi: “Kaj je z vama? Nisem še imel bolj bistrih, inovativnih in kreativnih prijateljev od vaju. Koliko idej imata. Seveda sta brihtna. Saj sem vama že povedal, da ne moremo biti vsi v tem vesolju za vse dobri. In prav je tako. Potem se to porazdeli med vse. Razumeta?” ju je malce jezno gledal Koki. “Ja, razumeva. Imaš prav,” sta mu v en glas odgovorila prijatelja.

Prispeli so do manjšega hipodroma, kjer je nek fant treniral konja za kasaške dirke. Naslonili so se na ograjo in opazovali vztrajnost enega in drugega. Bila sta usklajena kot plesalca in se trudila za isti cilj. Čim hitreje in lahkotneje do konca. Brez dvomov in odvečnih besed. Prizor jima je dal kar malce misliti.

Temni oblaki, ki so se nakopičili v glavah Kokijevih dveh  prijateljev, so postajali vedno manjši. Tedaj pa je Kokija prešinilo: “Hm, a vesta kaj? Se kdaj pogledata v ogledalo in si rečeta kaj lepega?” “Kaaaj?” je debelo pogledal Luka. “Saj nisem zaljubljen v sebe. Ha, ha, ha,” se je pričel smejati Luka. “Ma, ne gre zato. Najprej moraš imeti rad sebe, da imaš lahko tudi druge. Potem tudi verjameš vase,” se je trudil pojasniti Koki. “Ja, to nama tudi starša večkrat rečeta. Ampak je malo težko. Če te starši ali kdo v šoli krega, imaš občutek, da si manj pameten, celo neumen. In v tistem trenutku se ne spomniš na stvari, v katerih si dober,” je razložil svoje mnenje tudi Niki. “Res je, ampak vaja dela mojstra. Zato vama predlagam, da si vsako jutro, potem ko se umijeta, rečeta v ogledalu: Super si. Rad te imam!” Brata sta se nemo pogledala in se nasmehnila. “A ni to malo smešno?” je nagajivo vprašal Luka. “In kaj lahko izgubiš? Saj odnehaš lahko še vedno, kajne?” ga je ogovoril Koki. “Res je. Popolnoma prav imaš. Preizkusim in ti sporočim.” “Tudi jaz,” je dodal brat.

Odpravili so se nazaj proti domu in zagledali nad sabo kos modrega neba. Oblaki so se počasi odmikali, kot da so se potolažili. Podobno kot brata. Temnih misli ni bilo več. Nadomestile so jih vesele misli, polne zadovoljstva. Ja, Koki je znal.

Ob prihodu domov jih je že čakala dišeča večerja. Seveda. Mama ne bi bila mama, če ne bi skrbela za polne želodčke. “Ja, fantje. Kje pa hodite? Je vse v redu?” jih je radovedno pogledala. “Veš, mami. Danes se nisem najbolje izkazal pri slovenščini. Moral bi se bolj učiti in vaditi, ampak sem vedno počel kaj drugega. Enostavno nisem in nisem mogel. Sem pa zato dobil zelo dobro oceno pri matematiki,” je hitel s pojasnilom Luka in ni pozabil, da je treba poudariti predvsem dobre stvari. Mama ga je gledala in rekla le: “Se boš pa po večerji učil slovenščino in se bolj potrudil. Kajne? Za matematiko ti pa čestitam. Saj si brihten fant, le malce len včasih. Vse bo še dobro,” je zaključila mama.

Srečni, da so rešili še eno zagato, so se zakadili v pečene okrogle polovičke krompirja in jih mazali s smetanovim namazom. Njami. Kako so bile dobre.

In koliko se imaš rad ti, dragi bralec ali bralka? Se kdaj pohvališ in si rečeš “Rad te imam” v ogledalu? No, nikoli ni prepozno. Vabim te, da pričneš že danes! Boš videl, kako se boš počutil že čez nekaj dni. Ljubezni ni nikoli preveč, kajne?

 

RECEPT za tri lačne nadebudneže

Pečene polovičke:

 

10 srednje velikih krompirjev (mladih)

kisla smetana

sol, svež drobnjak

oljčno olje

par tankih rezin slanine  ali pršuta

 

Pečico segreješ na 180 stopinj. Krompir opereš in prerežeš na polovico. V skledi jih posoliš in pokapaš z oljčnim oljem (2 jušni žlici). Zložiš na pekač in daš v pečico, da se pečejo približno 30 minut. Potem na nekaj polovic krompirja dodaš rezine slanine ali pršuta in pustiš, da se spečejo do konca. Ko so pečeni, jih začiniš z nasekljanim drobnjakom, postrežeš in dodaš kislo smetano. Njami!  Dober tek!

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo