KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Koki organizira dirke v bolnici

cupcake flying no wings  copy
Objavljeno: 7. februar 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: 4 responses

Zgodi se, da na vrata kdaj potrka bolezen in takrat mamina ljubezen pride še bolj do izraza . Mali bolniki si z mamino nežno in skrbno roko hitreje opomorejo. Seveda priskočijo na pomoč tudi pridni očiji.

Približeval se je dan Lukovega odhoda v bolnico. Tam bo preživel le dva dni, a tudi to je precej časa za navihančka, ki najraje teče naokrog in se igra. Ležanje pač ni za otroke in le zakaj še ni kdo izumil stoječe in gibajoče se postelje? Take, ki bi te spremljala pri hoji, teku in te ujela v objem, če bi se spotaknil.

Koki je prijateljema na Zemlji prek vesoljnega spleta poslal elektronsko sporočilo. Odgovoril mu je Niki: “Živjo, Koki. Jutri gre Luka za dva dni v bolnico. Jaz ga že zdaj pogrešam. Ali bi bil ti za to, da ga skupaj obiščeva jutri popoldan, po šoli?” Koki se je strinjal in mu hitro odgovoril: “Seveda. Prinesem tudi manjše presenečenje zanj. Se vidimo.”

Naslednji dan je Niki odhitel domov, kar so ga nesle noge. Domov je prišel zadihan in prepoten. Hitro je pripravil nahrbtnik in mami razložil načrt: “Koki pride pome s svojo vesoljsko ladjo. Šla bova obiskat Luko. Dopoldne si bila pri njem ti, zdaj greva pa s Kokijem,” ji je odgovoril skrbni bratec. “Zelo lepo, Niki. Proti večeru se oglasiva na obisku tudi midva z očijem. Lepo se imejte, fantje,” je bila vesela mamica. Res je to, kar pravijo- otroci so vsak dan bolj samostojni in treba jim je zaupati.

Niki je Kokija počakal na terasi in se veselil poleta z vesoljsko ladjo. Ob vstopu vanjo se je ozrl in pomahal mami v pozdrav. Niki si je dobro ogledal notranjost. Kontrolni kotiček pred voznikom je bil poln gumbov in stikal za upravljanje plovila. Sedeži so imeli varnostni pas, podobno kot v vsakem avtu. Pred njima se je odpiral veličasten pogled nad pokrajino spodaj. Hiške so bile velikosti nohta, avtomobilčki pa kot mravlje, ki hitijo z ozimnico proti domu. Koki je obkrožil mesto in nato zavil proti pediatrični bolnici.Pristala sta na strehi bolnice in se po požarnih stopnicah odpravila do nadstropja, kjer je ležal Luka. Po dolgem hodniku sta končno prispela do pravih vrat in vstopila. Luka je zavriskal od veselja in ni mogel skriti navdušenja nad obiskom.

“Kakšna čast me je doletela. Super, da sta prišla. Mi je postalo že krepko dolgčas,” ju je pozdravil bolnik. Niki in Koki pa sta mu začela pripravljati presenečenje. Koki mu je prinesel kapico vrtavko, ki je imela na vrhu propelerček. Ta je ustvarjal modro svetlobo, ki je svetila na tistega, ki je kapo nosil. Vsak, ki si jo je nadel, je bil podoben Kokiju. Modra svetloba, ki jo je delal propelerček, je spodbujala dobro voljo ter odpornost. Luka si jo je nadel na glavo in se takoj počutil bolje. Poleg tega se je nenehno smejal. Rekel je: “Juhu, juhu. Super je. Hvala. Ko bom nosil kapico, bom Kuka. Ha, ha, ha.” Vsi trije fantje so se zasmejali Lukovi domiselnosti. Veselim prijateljem se je zasmejal tudi Rok, fant, ki si je delil sobo z Luko. Bil je bolj zadržane sorte, toda kmalu se je sprostil tudi on.

Naslednji je bil na vrsti Niki. Medtem je že pripravil vse sestavine za mini model vulkana Vezuv[KB1] . Potem je zaklical: “Pozooor! Pripravite se na pobeg pred gromozanskim izbruhom vulkana!” V sobo so pritekli tudi medicinski bratje in se zasmejali vsem trem izumiteljem. Izbruh vulkana je bil na začetku precej počasen in neprepričljiv. Kot bi ušlo nekaj kašice iz ust malemu dojenčku. Fantje so bili kar malce razočarani. Ampak glavni izumitelj Niki se je spomnil, kaj povzroča izbruh. Dodal je še malo sode bikarbone in nekaj kapljic mineralne vode.. ”Ooo, poglej ga, velikana,” se je razveselil Koki in občudoval obilne izbruhe pene veličastnega vulkana. Vsi so zaploskali Nikiju in ves njegov trud je bil poplačan.

Tedaj pa je Kokija prešinilo: “Joj, dobil sem idejo, kako bi lahko popestrili čakanje v bolnici.” “Kako?” sta ga [KB2] vprašala prijatelja. “Z dirkami. He, he.” Vsi prisotni v sobi so se začudeno spogledali in v en glas vprašali Kokija: “Kakšne dirke misliš?” “Dirke z bolnišničnimi posteljami. Poglejte, vse imajo gume.” Medicinska brata, Rok in druga dva naša junaka so se na ves glas zakrohotali, a priznali, da je ideja res izvirna. Nastopila je kratka tišina, kot bi se nad glavami pustolovcev pojavili veliki vprašaji, a tedaj sta spregovorila medicinska brata: “Že dolgo nismo imeli tako zabavnih obiskov, zato sva se odločila, da bova tvojo idejo uresničila.” “Hudo,” je njuno izjavo komentiral Luka.

“In kakšen je plan?” se je opogumil Rok. Medicinska brata sta jim razložila, da je v najvišjem nadstropju bolnice širok hodnik, dovolj dolg za izvedbo tega plana. “Super. No, pa pojdimo,” so se hitro sporazumeli. Koki in Niki sta prijela za ograjo Lukove postelje in jo porinila skozi vrata. Sledila sta jim medicinska brata s posteljo bolnika Roka. Z dvigalom so se odpeljali do najvišjega, sedmega nadstropja, kjer se je pred njimi razprostrl širok hodnik. Bil je kot pristajalna steza za Kokijevo vesoljsko ladjo.

Medicinska brata sta z belim lepilnim trakom označila štartno in ciljno črto. Potem sta želela razložiti pravila dirke, a ju je prekinil Luka: “Jaz bom dal znak za štart, vidva bosta rinila Roka, Niki in Koki pa mene. Prvi na cilju zmaga.” “Dogovorjeno!” so mu pritrdili ostali. Tekmovalci so se pripravili na štartu, Luka pa je pričel z odštevanjem: “Ena, dve, tri!”

Kot rakete so odleteli po hodniku. Luka in Rok sta navijala: “Dajmo, dajmo! Dajmo, Koki, dajmo, Niki.” Hodnik je bil v resnici ravno dovolj širok, da sta vštric peljali dve postelji s po enim spremljevalcem ob strani. Kar pomeni, da sta se ob visoki hitrosti postelji malce zaletavali. No, ja, občasno so iz kovinskih okvirjev švigale tudi iskre. Tik pred ciljem pa se je Niki spotaknil in padel po tleh, da je kar zabobnelo. Eden od medicinskih bratov je izpustil Rokovo posteljo in priskočil Nikiju na pomoč. Koki je tik pred ciljem zaustavil posteljo, da bi preveril stanje padlega prijatelja. K sreči je le malo odrgnil kolena in staknil manjšo modrico. Niki si je hitro opomogel in vprašal: “Kdo je zmagovalec?” Luka in Koki sta se spogledala in rekla: “Rok. Ampak povej raje, kako se počutiš. Si v redu?” “ V redu je,” jima je odgovoril medicinski brat.

Rok pa je hitro pripomnil: “Pravzaprav smo vsi zmagovalci. Mogoče je moja ekipa za 10 centimetrov zmagala, ampak vi ste pokazali pogum in športni duh, ki še kako štejeta. V vsakem tekmovanju je bolj pomembno zbrati pogum, sodelovati ter držati skupaj kot ekipa od začetka do konca, ne glede na vse.” Trije junaki so se spogledali in se strinjali. Bili so zadovoljni. Medicinska brata sta opomnila bolnika in obiskovalca, da je zabava zaključena in se bo treba vrniti v sobo. Fantje so morali medicinskim bratom obljubiti, da bo to njihova skrivnost. Navsezadnje je to bolnica, ki ima svoj red, in če bi kdo izvedel, bi bilo joj!

Ob povratku v sobo sta jih tam že čakala mama in oče s sladkimi priboljški. ”Kje ste, fantje? Naju je že skrbelo.” “Šli smo na ogled po bolnici. Medicinska brata sta bila tako prijazna, da sta nam pokazala razgled z najvišjega nadstropja,” jo je pomiril Niki in na skrivaj pomežiknil ostalim fantom. “Res je,” mu je pritrdil še Koki. Fantje so se obrnili k obloženi košari, iz katere so kukali hrustljavi čokoladni muffini.  “Njami, mami. To bi lahko jedel vsak dan. Spominjajo me na male vesoljske ladje,” je s polnimi usti komentiral Luka. Posladkali so se z maminimi priboljški, Koki pa se je počasi  pripravil na odhod. “Bilo je noro. Kot vedno, ko uresničimo kak pustovolski načrt. Hvala vam. Se vidimo kmalu!” “Koki, hvala za presenečenje in idejo o posteljnih dirkah,” ga je pozdravil Luka. Vsi so mu pomahali v pozdrav, Koki pa je z vesoljsko ladjo odbrzel daleč proti zvezdam.

Pred vrati Lukove in Rokove bolniške sobe sta se o dogodivščini pogovarjala medicinska brata: “Veš, kar občudujem ta dva pacienta. Kljub temu, da sta v bolnici, sta polna dobre volje in veselih misli. Mogoče pa posteljne dirke niti niso slaba ideja za dvigovanje razpoloženja bolnikov. Hm, kaj praviš?” “Mogoče res. Predlagajva našemu vodstvu!” In v očeh obeh medicinskih bratov sta se zaiskrila navdih in pogum. Hvala vesolju za vse dobromisleče zdravstvene delavce.

 

Vesoljske ladjice:

1 lonček sojinega mleka

1 jajce

1/3 margarine, narezane na kosme (1/3 od 250 g pakiranja)

125 g rjavega sladkorja

½ pecilnega praška

250 g polnozrnate moke

100 g črne čokolade

100 g lešnikov

100 g črne čokolade za preliv (po želji)

 

Zmešaš sojino mleko, jajce, margarino in sladkor. Dodaš pecilni prašek in moko. Na koncu nasekljaš čokolado in lešnike ter vse skupaj dobro zmešaš. Medtem vklopiš pečico na 180°C in pečeš približno 30 minut (dokler ne porjavijo). Ko so pečeni, jih vzameš ven in pustiš, da se ohladijo. Po želji jih lahko obliješ še s stopljeno temno čokolado in poližeš prste. Njami. :) Dober tek!

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

4 komentarjev - “Koki organizira dirke v bolnici”

  • taja je rekel/-la:

    Super!!! poučno in zabavno hkrati :) končno ena takšna stran, zadovoljni otroci in mi malo starejši otroci :) pa recept na koncu…njami :) pa navdihki, kje se da to naročiti? ma ni da ni, pohvale avtorici, mi je prav polepšala dan :)

  • Pika je rekel/-la:

    Hvala Barby, za to doživetje…..sem se popolnoma vživela in sem tudi sama dirkala po dolgem hodniku. Se že veselim novih zgodbic. Ja pa hvala za recept, napiši kdaj še kakega za kosilo:-))))), saj veš da ob vsakodnevnem kuhanju občasno zmanjka idej:-).Pozdravi vse junake! Lp

  • barbara je rekel/-la:

    Hvala lepa Pika ;) ). Zgodbice se pišejo in prihajajo tudi recepti za kakšno kosilo. Junaki pozdravljajo nazaj. ;) ))
    Lp ;)

  • Oddaj komentar

    Prijava na e-novice

    Najdi nas na Facebooku

    Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo