KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Koki in prijatelja se znebijo vsiljivca v gozdu

sofa sredi gozda copy
Objavljeno: 20. marec 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Ko zapiha prvi topel veter, zadiši po pomladi.  Obdobja cvetočih travnikov in ozelenelih dreves se veselijo starejši in mlajši prebivalci našega planeta. Starejši se spominjajo svojih prvih zaljubljenih pogledov, mlajši pa preprostega norenja v naravi. Brez bund, kap in ostalih nepotrebnih oblačil je veliko lažja borba z zračnim uporom vetra od hitrega teka ali skrivanje med krošnjami dreves.

 

Tudi naši trije junaki so se pripravljali na konec zime. S Kokijem so se dogovorili, da je začetek novega letnega časa tudi pravi trenutek za kakšno novo akcijo. Koki jim je predlagal čisto pravo čistilno akcijo. Zima je lepa, a njena bela odeja zakrije marsikatero smet, ki v naravo enostavno ne sodi. Njegova prijatelja sta bila nad idejo navdušena. Njihov pogovor pa se je zaključil nekako takole: “Super! Potemtakem pridem jutri dopoldan, da bomo imeli cel dan za detektivko. Prelevili se bomo v čisto prave detektive, jaz bom pa poskrbel za vso opremo. Moja vesoljska sledilna naprava lahko išče tudi stvari, ki v naravo ne sodijo. Komaj čakam! Se vidimo. Lepo vaju pozdravljam, Koki.“

“Detektivi? Postali bomo čisto pravi detektivi? Pa to je noro. Tudi jaz komaj čakam. In ti Niki?” je Luka radovedno pogledal svojega brata. “Seveda. Pridi. Za jutri pripraviva kakšne pripomočke!” je modro pripomnil Niki in skrivnostno izginil v svojo sobo.

Luka se je zamislil in mu sledil. “Niki, kakšne pripomočke misliš?” “Ja, poglej! Če bomo imeli čistilno akcijo, pomeni, da potrebujemo vreče za smeti. In to ne samo eno. Saj veš … vsaj tri. Eno za plastične steklenice in drugo plastiko, drugo za papirnate odpadke.” “Kaj pa tretjo,” se Luka ni mogel upreti svoji radovednosti.  “Ja, tretjo pa za steklo. In dobro bi bilo, da nam pripraviva tudi kakšne rokavice. Zaradi različnih živalic in da se ne poškodujemo.” “Super ideja. Ti bom pomagal.” Brata sta pridno pripravila vse pripomočke, ki sta se jih spomnila še isti večer. Pred spanjem sta si zaželela, da bi bila njihova akcija čim bolj uspešna. Potonila sta v sanje in se jim prepustila, da so ju vodile skozi noč.

Naslednje jutro sta se prebudila pred starši. Pridno sta pripravila zajtrk in ju presenetila s sveže kuhano kavo. “Ja, fanta! Kakšno lepo presenečenje,” so ju v en glas pohvalili starši.  “Super. Danes pa ne bomo zamudili akcije.” “Kakšne akcije? Mami?” sta ju radovedno pogledala junaka. “Oh, ne! Saj nista pozabila? Prijavili smo se, da skupaj očistimo gozd.” “A, too … Hja, saj ga bomo. Ampak midva sva povabila tudi Kokija.” “Lepo. Več ko nas bo, več bomo postorili,” so modro zaključili fantovi starši.

Na terasi se je že svetlikala mala vesoljska ladjica. Zaradi pogovora je sploh niso opazili. “Koki! “ sta vzkliknila fanta in hitela odpirat vrata svojemu prijatelju. Segli so si s pestkami v pozdrav in oddirjali v sobo. Skupaj so pregledali pripomočke, ki so bili varno zloženi v nahrbtniku. “Pojdimo. Čas je.” Je mlade nadebudneže podil iz hiše očka. “Ampak oči, mi gremo s Kokijem,” se je oglasil Luka. “Saj vem. Koki gre z nami.” “Ma ne! Midva greva z njim in njegovo vesoljsko ladjico.” Očka se je zamislil, pogledal proti mami, se nasmejal in rekel: “No prav, ampak previdno fantje. Dobimo se doma čez nekaj ur.” “Zmenjeno!” so mu v en glas pritrdili junaki in oddrveli proti mali vesoljski ladjici.

Poleteli so nad hišami in se približevali gozdu. Bil je že lepo zelen in ob pogledu nanj so se trije junaki razveselili. Le kakšne skrivnosti skriva? Toliko živih bitij, ki diha z njim. Vsi skupaj živijo v popolni simbiozi.

Koki se je spomnil na sledilno napravo in jo vključil. “Fanta, poglejta. To je vesoljski gps. Z njim lahko iščeš neznano ulico, ozemlje planeta, živa bitja ali celo stvari. Zdaj sem jo »naštimal« na stvari. Ker letimo nad gozdom, se bo kmalu videlo, kaj vanj ne paše.” “Koki, kaj so te pike?” je Niki vprašal svojega prijatelja. “To so razni kosi smeti. Verjetno plastenke, pločevinke ali pa vrečke. Ali vesta, da plastična vrečka  v naravi lahko razpada tudi 1000 let? V bistvu  je katerakoli plastika v naravi zelo nevarna. Živali jo lahko zamenjajo za hrano in jo pojejo. Zaradi tega poginejo ali se poškodujejo.” Je svojo razlago zaključil Koki. “Ah. Mi ljudje smo pa res packi. Zakaj plastičnih vrečk enostavno ne ukinejo?”se je na glas spraševal Luka.”Na našem planetu jih ne uporabljamo že kakšnih 50 let. Uporabljamo lesene zabojčke ali reciklirane papirnate vrečke, ki jih naredimo iz starih ali odmrlih dreves.” “Koki, kaj je pa ta velika packa? Izgleda kot rjav otok v zelenem oceanu,” je Kokijevo razlago prekinil Niki. “Počakaj. Gremo pogledat, kaj bi to bilo. Najbolje, da pristanemo v bližini in se prepričamo.”

Koki je stežka parkiral svoje plovilo,  ampak mu je le uspelo varno pristati med drevesi. Stekli so ven in obstali pred nevsakdanjim obiskovalcem gozda. “Ojoj. Le kako je tale vsiljivec pristal sredi gozda?” “Tudi jaz se to sprašujem,” so prijatelji nezadovoljno komentirali vsiljivca.  Nikija je spreletela ideja. “Pokličimo starše. Morda je v bližini kakšen kamionček za odvoz smeti.” “Odlična ideja,” ga je pohvalil Koki. Luka pa je že s prenosnim telefonom klical starše in čakal njihov odziv. “Ja, prosim?” “Mami, kje sta?” “Luka, si to ti?” “Ja. Daj povej, kje sta in če je v bližini kakšen kamion, ki odvaža smeti.” “Ravnokar je peljal mimo. Čakaj, ga ustavim. Kaj se je zgodilo?” je zaskrbljeno vprašala mama. “Ah, ne boš verjela, kakšnega vsiljivca smo odkrili kar sredi gozda. Je prevelik za vesoljsko ladjico. Ponj mora kamion za odvoz smeti.” “Ja, seveda. Sporoči mi koordinate, pridem zraven.” Luka je sporočil mami koordinate in se zadovoljno obrnil k prijateljema. “Urejeno. Prihaja kamion z mamino pomočjo.” “Super! Dobro napravo imaš Koki,” je komentiral situacijo še Niki.

Koki pa je nenadoma vstal in rekel: ”Pridita. Nadenimo si rokavice in bodimo še bolj koristni. Vsak naj vzame eno vrečo za smeti in očistimo vsaj okolico vsiljivca.” “Dogovorjeno.” Fantje so bili presenečeni nad vsem, kar so našli sredi gozda. Zraven robčkov, plastenk vode, pločevink piva, nešteto papirčkov različnih priboljškov, so odkrili tudi pisarniški stol. “Pa to je neverjetno. Še en mali vsiljivec, ki bo delal družbo ‘ta-velikemu’.” Je svojo najdbo komentiral Niki. Tedaj se oglasi še Luka: “Spesnimo pesmico in jo pošljimo odgovornim, da bodo naredili table pred vsakim vstopom v gozd.” “Ja. Ta je huda,” se je strinjal z njim Koki. Niki je odprl usta in spesnil pesmico kot blisk:

“Ko hodiš po naravi, ne odlagaj smeti, ker naravo boli!”

“Bravo!” sta v en glas vzkliknila prijatelja in mu zaploskala. Iz daljave se je slišalo brnenje in škripanje koles. Približeval se jim je kamion z odpadki. Fantje so se nasmehnili in mahali. Kamion se je zaustavil tik pred vsiljivcem in iz njega sta poleg staršev izstopila še dva velika gospoda, ki sta najdbo prijateljev pokomentirala: “A tu je vaš vsiljivec. Ne razumem nekaterih ljudi. Še kavča se jim ne da odpeljati na smetišče. Raje ga vozijo v hrib in ga podarijo gozdu. Lepo ’darilo’, kajne fantje? Čestitam. Zaslužili ste si pravo nagrado za pogum in ves trud.” Voznik jim je prinesel broško z napisom: Varujem okolje s srcem in glavo. “Hvala lepa,” so se mu v en glas zahvalili junaki. Ponosno so si pripeli broško na majico in se odpravili proti dolini. Vsiljivca so prepustili izkušenim možem, da ga za vedno odpeljejo iz kraja, ki ni bil zanj.

“Kruuuuul.” “Ja, Luka. Kaj pa je to?” ga je začudeno pogledala mama. “Kruuul.” “Kruuul.” “A tudi vidva? Kaj niste še nič jedli?” “Neee!” so ji v en glas odgovorili junaki dneva. Mama se je nasmehnila in potegnila iz nahrbtnika najboljše sendviče stoletja. Vsakemu je dala v roke svojega velikana in za piko na i priložila še eno trdo kuhano jajce. “Ooo … Mmm,” se je slišalo iz ust vseh treh junakov, ki so si veličastno malico še kako zaslužili. Zatopili so se v misli na preteklo dogodivščino in zadovoljno cmokali. Kot bi jim brala misli, je mama spregovorila: “Bravo fantje. Ponosna sem na vas. Resnično ste se izkazali. Naslednje leto ponovimo. Kajne?” vsi trije so ji prikimali in nadaljevali svoje zalogajno poslanstvo.

Narava je veliko bogastvo in prav vsi na tej Zemlji bi jo morali čuvati in skrbeti za njeno dobro. Kajti to dobro se povrne v vseh darovih, ki nam jih narava da. Le-ti pa so vsi štirje elementi sveta, brez katerih človek ne bi obstajal.

Informacije o vseslovenski čistilni akciji na:

http://www.ocistimo.si/Default.aspx

Nekaj preprostih nasvetov, ki bodo dolgoročno prispevali k čuvanju narave, si lahko preberete na spodnjih povezavah:

http://www.revijakapital.com/mariborcan/clanki.php?idclanka=809

http://www.e-neo.si/si/mednarodno/arhiv/problem-plasticnih-vrecksticnih-vreck/

http://discovermagazine.com/2008/may/18-the-dirty-truth-about-plastic

 

RECEPT:

Sendvič stoletja

 

Polnozrnata ciabatta

5 dolgih rezin sveže in tanko narezanega pršuta

5 rezin sira ementalerja

5 kosov na trakove narezane rdeče paprike

5 na pol prerezanih paradižnikov − češnjevcev

pest domačega rdečega radiča

Ciabatto prerežeš počez, da dobiš dve polovici. Na eno polovico zložiš pršut, nanj rezine sira in čez rdečo papriko. Na drugo polovico položiš polovice češnjevega paradižnika s prerezanim delom navzdol, čez paradižnik zložiš radič in previdno stakneš skupaj obe polovici Najbolje, da imaš še en dodaten par rok za pomoč. Ciabatto zaviješ v servieto na enem koncu, da ne izgubiš dragocenih sestavin in ugrizneš. Uživaš v sladko slani kombinaciji sočnega grižljaja. Njami. Dober tek!

 

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo