KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Kdor visoko leta, vidi dlje

kids riding bird
Objavljeno: 12. marec 2013
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Toplo sonce zvabi na plano. S svojimi žarki za kratek čas zaslepi pogled, a že naslednji trenutek poboža njihova toplina, ki naznanja zgodnjo pomlad. In le kdo ni navdušen, ko belo odejo zamenjajo spomladanske barve?

Koki se je prebudil in se počasi odkotalil proti kuhinji. Pogledal je na stenski koledar in se spomnil, da je prijateljema z Zemlje obljubil posebno presenečenje. Želela sta okusiti pomlad na njegovem planetu. Pokazal jima jo bo iz ptičje perspektive. Odletel je proti Zemlji in pristal na terasi njunega stanovanja. Tam sta ga že nestrpno pričakovala Niki in Luka: “Koki, kje pa hodiš? Že skoraj eno uro te čakava tu zunaj!” “Zaspal sem. Kaj morem. Skočita noter. Najbolje, da se kar odpravimo.”

Poleteli so proti modremu nebu in se sprva počasi oddaljevali od doma, potem pa drveli vedno hitreje, gor v višave.  Kmalu se je pred njimi razprostrlo temno modro nebo, ki je postajalo še temnejše. Prižgalo se je na tisoče zvezd in naenkrat so pluli sredi vesolja. Koki je pripeljal ladjo do nevidnega tunela, kjer jih je potegnilo noter kot v zabaviščnem parku. Premetavalo jih je sem in tja, dokler jih ni tunel izpljunil naravnost pred planet Kros. Tokrat so Kokiju zasijale oči. Ja, dom je lep. Začel je spuščati ladjo proti svojemu kraju na zelenem planetu. Brata sta opazovala vedno bolj razgibano površje pod sabo. Če je bila Zemlja modri planet zaradi količine vode na njej, je bil Kros zeleni planet. Toliko raznovrstnih gozdov brata še nista videla. Prebivalci Krosa so živeli v sožitju z njim. Z vso napredno tehnologijo so dobro izkoriščali naravne vire in jih tudi sproti obnavljali. Obdelovali so zemljo, niso onesnaževali in izkoriščali so sončno svetlobo za ogrevanje prav celega planeta. Prijatelja sta bila navdušena.

Sem je pomlad že pošteno zakorakala. Bolj ko so se približevali Kokijevemu domu, vedno več pisanih rož in dreves je bilo okrog njih. Ves promet se je odvijal visoko nad njihovimi glavami. Kajti glavno prevozno sredstvo planeta so bile vesoljske ladje različnih oblik in velikosti. Koki je parkiral svojo vesoljsko ladjo pred hišo in ogovoril prijatelja: “Odpeljal vaju bom na poseben kraj, vendar potrebujemo nekaj dodatne opreme. Takoj se vrnem.” Nad prijateljevima glavama se je pojavil velik vprašaj. Spogledala sta se in počakala na Kokija. Od radovednosti ju je skoraj razneslo. Koki se je vrnil že čez nekaj trenutkov: “Imam vse. Pojdimo hitro, predno nas opazijo moji domači.” “Kaj pa naklepaš, Koki? Bo nevarno?” “Niti ne. Nadvse zabavno bo. Bosta videla.”

Koki je upravljal ladjo in jo usmerjal proti hribom v daljavi. Vedno večji so postajali. Bili so zeleni, do polovice poraščeni z gostimi gozdovi, proti vrhu pa z zeleno travo. Spominjali so na bradate palčke z zelenimi zašiljenimi kapami. Koki je parkiral na eni od ravnin in stekel ven. Prijatelja sta mu sledila. Na tla je iz vreč stresel semena, da so nastali kupčki. Kmalu se je zaslišal močen in enakomeren, žvižganju podoben krik in nad njihove glave so priletele velike, orlom podobne ptice.” Uau. Kako so lepe in velike,” Luka in Niki nista mogla prikriti svojega navdušenja. “Vzemita vajeti in me posnemajta. Ne bojta se jih. Vajene so tega in rade sodelujejo.” Prijatelja sta bila sicer začudena, a sta ubogala Kokijev nasvet.

Koki je stekel k najbližji ptici, ji okrog vratu in kljuna nadel vajeti ter jo zajahal kot konja. Ptica se je brez upiranja pustila ujeti ter se pognala visoko v zrak. Prijatelja sta hitro posnemala Kokija in mu kmalu sledila. Leteli so nad gozdovi, nad vrhovi hribov ter se podili po zraku kot da so na kolesih. “To je noro. Kakšen dober občutek. Juhu, juhu!” je na glas vzkliknil Luka. Sledil je njegov odmev, ki je prihajal iz daljave. Tedaj pa se je Nikijeva ptica nenadoma usmerila strmo navzdol. ” Aaa,” je bilo edino, kar sta slišala prijatelja. Hitro sta mu sledila in videla, da se je ptica tik pred tlemi zravnala in se počasi ustavila. Niki je stopil z nje in se ulegel na tla. Zrl je v nebo in ni rekel besede.

Prijatelja sta pritekla in ga vprašala: “Niki, si v redu?” “Neverjetno je bilo! Veter mi je pihal v obraz in imel sem občutek popolne svobode. Kot da je ves svet moj. Takega pogleda na naravo nisem še nikdar doživel. Priznam, malce sem se tudi ustrašil. Za trenutek sem že mislil, da me bo ptica stresla s sebe.” “Ha, ha, ha,” sta se pričela krohotati Koki in Luka. “Midva sva se pa že ustrašila, da si se poškodoval.” “He, he, so nam dale lekcijo te leteče velikanke, kajne?” se jima je pridružil Niki. Opazovali so velike ptice nad sabo, ki so krožile nad njimi, kot bi se želele posloviti. Potem so odjadrale visoko v zrak in izginile daleč za hribi.

Koki in prijatelja so se počasi odpravili proti Zemlji. Za njimi je bila nenavadna avantura. Med vožnjo so zobali čokoladne piškote Kokijeve mame in bili z mislimi daleč proč. Luka je spregovoril prvi: “Mislita, da je res, kar pravijo: Kdor visoko leta, nizko pade?” “Jaz bi rekel drugače: Kdor visoko leta, vidi dlje in daleč pride. Si predstavljata, da bi bila vedno na enem mestu?” je vprašal Koki. “Nemogoče. Sva preveč radovedna,” mu je odgovoril Luka. “Ja, zanima naju veliko stvari,” je nadaljeval Niki. “Pravilno. Potem bosta veliko novega spoznala.” Zadovoljno so segli po piškotih in se prepustili nevidnemu predoru, ki jih je odpeljal natanko tja, kamor so želeli.

Letenje v mislih je lahko nadvse zabavno. Popelje nas daleč. Visoko nad mehke oblake ali v naročje zvezd. Pogled nanje osvobaja in vliva pogum, da je v življenju mogoče prav vse. Drži kot pribito. Si upate poskusiti?

Vesoljski piškoti:

1 ½ skodelice ovsenih kosmičev

1 čajna žlica pecilnega praška

½ skodelice brezglutenske moke

1 in 1/2 jušne žlice chia semen

¼ skodelice kokosovega olja

½ skodelice rjavega sladkorja

¾ skodelice kikirikijevega masla

2 jajci

1 čajne žlice vanilije (izdolbeš sredico iz palčke)

½ skodelice na koščke narezane temne čokolade

Pečico segreješ na 180 stopinj. V srednje veliki posodi zmešaš ovsene kosmiče, pecilni prašek, moko in chia semena. V drugi posodi s pomočjo mešalnika zmešaš kokosovo olje in sladkor, dokler ne dobiš kremaste zmesi. Dodaš kikirikijevo maslo, jajca in vanilijo ter dobro zmešaš. Zmes dodaš mešanici iz druge posode ter počasi vmešaš še čokoladne koščke. Oblikuješ kroglice in jih postaviš na pladenj s peki papirjem. Kroglice narahlo pritisneš, da postanejo bolj ploščate. Pečeš v pečici približno 15 minut in pustiš, da se ohladijo. Ugrizneš in uživaš v hrustljavo čokoladnem okusu. Njami. :) Dober tek!

 

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo