KOKI.SI SPACESTORIES.EU

Iskrenost je lepa čednost

hugging kids
Objavljeno: 24. julij 2012
Objavil: barbara
Komentarjev: no responses

Narava ne prizanaša s svojo podobo. Vedno pokaže svojo pristnost, najsi bo to lepota ali pa neprijazni obraz, ki se kaže v nevihtah, katastrofah ali drugih pojavih. Nima maske – to, kar vidiš, to dobiš. V vsakem primeru nas navduši s svojo enkratnostjo.

Počitnice na planetu Kros so hitro minevale. Trije junaki so izkoristili prav vsak trenutek za druženje in raziskovanje tega zanimivega okolja. V Kokijevem laboratoriju so pregledovali izume, jih preizkušali in se vozili po planetu v Kokijevi vesoljski ladjici. Tedaj pa se je Luka spomnil: “Uh, odkar smo tu, še nisem vozil tvojega letečega skiroja. Lahko poskusim?”  ”Seveda. Predlagam, da ga kar vsi trije preskusimo. Pridita. Vama pokažem, kako se ga upravlja.˝ Koki je odpeljal prijatelja do velike garaže, kjer so bila parkirana vsa družinska plovila. “Uau. Pa saj imate tudi veliko vesoljsko ladjo.” “To je za celo našo družino in prijatelje. No, tole so leteči skiroji. Tu se ga vklopi, tu so zavore, z nagibanjem telesa pa uravnavaš smer.” “Carsko,” je Kokijevo razlago komentiral Luka.

Zajahali so leteče skiroje in oddrveli v zrak kot rakete. Med njimi je zavladalo pravcato tekmovanje, komu bo uspelo leteti višje. Nenadoma se je Luka pognal proti nebu in zavriskal: “Juhu, juhu!” “Luuuka, neee! Skiro ni za visoko letenje,” je za njim zaklical Koki, a Luka je bil že visoko v zraku, kamor Kokijev glas ni več  segel. Tudi Koki se je zaskrbljeno  pognal za Luko in upal, da ga bo pravočasno ustavil. Niki ni vedel, kaj se dogaja; mislil je, da je to del igre, zato je obema prijateljema sledil navzgor proti nebu. Luka se ni zavedal nevarnosti, v katero je drvel, ter se je popolnoma prepustil hitrosti skiroja in pogledu na vedno manjše oblike pod sabo. Skiro pa ni bil izdelan za velike višine, zato je pričel nagajati in upočasnjevati svoj ritem. Luka je to opazil ter zravnal višino in hitrost na minimum, a žal prepozno. Skiro je ugasnil in pričel padati. Padal je vedno hitreje.

Koki je vse to spremljal in se spomnil na modri SOS gumb, ki ga je imelo vgrajeno prav vsako plovilo planeta Kros. Z vklopom SOS gumba je priklical vesoljsko službo za pomoč v stiski. Iz daljave sta se jim približevala dva močna leteča motorja, ki sta hitro ugotovila, za kaj gre. Pričela sta se oddaljevati drug od drugega in med sabo napenjati mrežo. Priletela sta ravno pravi trenutek, da sta ujela Luko in njegov skiro v svojo mrežo. Tudi Koki in Niki sta se jim približala in zahvalila, da sta rešila Luko. Ta se je še vedno smejal in nagajivo gledal, kot da se nevarna dogodivščina sploh ni zgodila. “Luka, kaj je s tabo? Ali veš, kako si nas prestrašil? Lahko bi se ti kaj resnega zgodilo,” sta oba prijatelja okregala Luko.” Joj, če pa se nisem mogel upreti. Je bilo močnejše od mene. Občutek letenja je nenadomestljiv. Počutil sem se kot pravi pilot, kjer si pomemben le ti in tvoje želje, v katero smer bi šel. No, mogoče me je res malo zaneslo, ampak enostavno se težko uprem svoji radovednosti in potrebi po akciji.” “ Ja, sva opazila. Sicer si  pogumen, ampak drugič naju prej opozori.Dogovorjeno?” sta ga okarala prijatelja. “Dogovorjeno! Ampak, ali vidva res mislita, da je v življenju bolje gledati na druge kot sebe?” “Ja, no, sebe, ampak tako, da ob tem ne prizadeneš drugih. Ali pa da jih ne spraviš v nevarnost, kajne, Luka?” je pomenljivo odgovoril bratu Niki. “Se strinjam s tabo, Niki. Pomembno je ostati zvest samemu sebi in ob tem ohraniti iskrenost tudi do drugih. Kajne?” “Tako, ja,” sta mu končno pritrdila oba prijatelja.

Odpeljali so se proti domu in previdno peljali drug za drugim. Ta izkušnja jih je veliko naučila. Ugotovili so, da previdnosti ni nikoli preveč ter še bolje razumeli, kaj pomeni iskrenost do sebe in drugih.

Pred Kokijevim domom jih je pričakala Kira, Kokijeva sestrica. Priskakljala je do njih in jih pričela objemati. Ni poznala zadržkov. Pokazala je svojo dobro voljo, naklonjenost in tudi morebitno nestrinjanje popolnoma iskreno, iz srca. Niki je pogledal Kokija in ga vprašal: “Ali nas ima Kira rada?” Koki se je nasmehnil in rekel: “Seveda. Moji prijatelji so tudi njeni prijatelji. No, ampak to ne pomeni, da kdaj ne bo huda.” “Ja, vidim, da mali otroci prav dobro vedo, kaj je to iskrenost. Z njo se rodijo.“ “Vsi se z njo rodimo, le potem se pričakuje, da se prilagodimo večini, kajne?” je oba izzval prijatelja Koki. “Res je,” sta mu odgovorila oba v en glas. Kira pa je veselo pogledala svojega bratca in že kazala s prstkom, da si tudi ona želi preskusiti skirojevski stolček. Koki jo je vzel v naročje in posadil na stol pred sabo. Zapeljala sta se en mini krog, le za prvo zadoščenje Kirine radovednosti. Seveda to ni zadostovalo. Kira se je uprla in skušala izprositi še en krog. Koki se je spomnil, da je čas za večerjo in skupaj s prijatelji so jo zvabili k slastnemu prigrizku na vrtu.

Tudi tokrat jih je mama razveselila z osvežilno, a slastno pojedino. Vsi skupaj so planili po njej in razmišljali o pretekli dogodivščini.

Hm, včasih si zaželimo tistih prvih, brezskrbnih let. Ni bilo vprašanj o času in denarju, dveh glavnih motilcev iskrenosti do sebe, svojih želj in potreb. In kaj potem, če se ustavimo za trenutek in pomislimo na prvo malo noro stvar, ki bi jo ušpičili? In, veste kaj; spodbujam vas, da jo ušpičite!  Popolnoma  iskreno do sebe. Naj bo to hedonistično razvajanje brbončic z Nutello, adrenalinsko skakanje po trampolinu ali enostaven trenutek miru z najboljšo prijateljico knjigo v naročju. Kar pogumno!

RECEPT:

Vesoljska tagliatta

 

5 konkretnih zrezkov (biftek)

oljčno olje

sol, poper, sveža bazilika (vsaj 7 listov)

paradižnik češnjevec (1 košarica)

 

Meso narežeš na rezance – trakove, debele približno 1cm (ali malo manj). Posoliš jih, popopraš, obliješ z oljčnim oljem in pustiš v posodi, da se okusi prepojijo. Medtem na polovičke narežeš paradižnik češnjevec. V ponvi segreješ olje in meso opečeš na hitro z vseh strani. Ko je pečeno, ga prestaviš v posebno skledo. Čez približno 5 minut (da se malo ohladi), mu dodaš paradižnik češnjevec, posoliš in dodaš nasekljano svežo baziliko. Zraven se prileže domač ledeni čaj z lističi mete in svež kruh. Njami. :) Dober tek!

 

  • Facebook
  • Twitter
  • Print
  • Email
  • RSS
  • Delicious
  • Digg
  • StumbleUpon
  • Add to favorites
  • Blogger

Oddaj komentar

Prijava na e-novice

Najdi nas na Facebooku

Na vrh Copyright © Koki.si 2017 | Splošni pogoji | Pravno obvestilo